Eddy Merckx je pozval Tadeja Pogačarja, naj zdravje postavi pred ambicije in se upre vsaki skušnjavi, da bi se prehitro vrnil na svetovno prvenstvo 2026 po resnem padcu na Vuelti a España.
Pogačarjeva sezona se je dramatično spremenila na 8. etapi španske dirke okoli Španije. Slovenec je nosil rdečo majico vodilnega in si prizadeval za zgodovinski podvig – zmago na vseh treh grand tourih –, ko je približno 30 kilometrov pred ciljem hudo padel.
Poškodbe so bile resne. Pogačar si je zlomil levo ključnico (dislociran zlom), stabilen zlom vratnega vretenca C7, pretres možganov in številne odrgnine. Nato so ga prepeljali v Barcelono na nadaljnje zdravljenje.
Njegova kampanja na Vuelti je bila končana.
Tako bi lahko bil tudi velik del njegove sezone.
Pogačar je nato uspešno operiral zlomljeno ključnico v bolnišnici Hospital Universitari Dexeus v Barceloni. Njegova ekipa je potrdila, da je poseg potekal dobro in da bo še nekaj časa ostal v bolnišnici zaradi pooperativnega spremljanja, preden se bo vrnil domov in začel rehabilitacijo pod zdravniškim nadzorom.
Največje vprašanje, s katerim se sooča vladajoči svetovni prvak, pa ni več, ali je bila operacija uspešna.
Vprašanje je, ali bi se sploh smel spustiti v tekmovanje še to sezono.
Svetovno prvenstvo v Montrealu je predvideno za 27. september, kar pomeni le še nekaj tednov, da se Pogačar opomore od poškodb, ki segajo dlje od kirurško popravljene ključnice.
Merckx, belgijska legenda in petkratni zmagovalec Toura de France, meni, da je odgovor vse jasnejši.
„Tudi on mora uporabiti zdravo pamet,“ je dejal Merckx po poročanju CyclingUpToDate in poudaril, da poškodba vratnega vretenca Pogačarju skorajda onemogoča nastop na svetovnem prvenstvu.
Opozorilo, ki prihaja od Merckxa, nosi precejšnjo težo.
Malo kdo bolje razume mentaliteto elitnega kolesarja kot človek, ki so ga zaradi neizprosne žeje po zmagah imenovali „Kanibal“. Merckx je svojo izjemno kariero zgradil z intenzivnostjo, zaradi katere je bila zmaga skoraj pričakovana, ne le želena.
A pozna tudi posledice, ko telo potisneš predaleč.
Zato njegovo sporočilo Pogačarju ni vprašanje o slovenskem pogumu ali ambicijah.
Gre za to, da veš, kdaj mora ambicija stopiti v ozadje.
Pogačar je velik del kariere preživel s premagovanjem konvencionalnih meja. Osvojil je pet Tourov de France, osvojil Giro d’Italia in postal svetovni prvak, hkrati pa si ustvaril ugled napadalca, ki napada tudi takrat, ko bi večina kolesarjev izbrala previdnost.
Njegova kampanja na Vuelti naj bi bila še ena demonstracija te ambicije.
Namesto tega je en sam padec spremenil vse.
Čas je situacijo naredil še posebej frustrirajočo. Pogačar je vodil Vuelto in poskušal dopolniti karierni sweep vseh treh grand tourov. Njegov odstop je to sanje takoj končal in skupno vodstvo predal Enricu Masu.
Zdaj bi lahko zbledele še druge sanje.
Pogačarjev nastop na svetovnem prvenstvu je bil eden glavnih ciljev na njegovem koledarju pozne sezone. A ker ima zdaj prednost okrevanje, je postala negotova celo možnost obrambe mavrične majice.
In tu postane Merckxovo opozorilo še posebej relevantno.
Svetovno prvenstvo ni zgolj še ena dirka.
Je ena najprestižnejših prireditev v kolesarstvu, in za Pogačarja bi bila priložnost, da se znova poteguje za mavrično majico, izjemno pomembna.
A tekmovanje na takšni ravni zahteva sposobnost, da preneseš ure intenzivnega fizičnega napora, ponavljajoče se pospeške in tveganja, ki so inherentna hitremu pelotonu.
Kolesar, ki okreva po zlomljeni ključnici, poškodbi vratnega vretenca in pretresu možganov, se ne more preprosto zanesti na odločnost, da bi premagal te izzive.
Ni bližnjice skozi rehabilitacijo.
Ni taktične rešitve za poškodbo.
In gotovo ni nagrade, ki bi bila vredna ogrožanja dolgoročnega zdravja.
Merckxova ocena je zato močan opomnik na širšo sliko.
Pogačarjeva kariera se še piše.
Prišlo bo še več Tourov.
Več spomenikov.
Več svetovnih prvenstev.
Več priložnosti za ustvarjanje zgodovine.
Izpustiti eno dirko, tudi tako pomembno, kot je svetovno prvenstvo, ne bi zmanjšalo tistega, kar je že dosegel.
Nasprotno: odločitev, da ostane doma, bi lahko bila znak zrelosti, ne šibkosti.
Dolga leta je bila Pogačarjeva največja moč pripravljenost tvegati.
Zdaj pa bi lahko bila največja odločitev sezone ta, da ve, kdaj tveganja ne sme sprejeti.
Kolesarski svet bo nedvomno še naprej ugibal o njegovi vrnitvi.
Navijači bodo želeli novice.
Nacionalni podporniki bodo sanjali o tem, da bi ga videli braniti mavrično majico.
Njegovi tekmeci se bodo spraševali, ali se lahko najbolj strah zbujajoči napadalec na svetu vrne še pred koncem sezone.
A končne odločitve ne smejo diktirati pričakovanja.
Diktirati jo mora medicinsko okrevanje.
Pogačar je že naredil pomemben korak naprej z uspešno operacijo. Naslednja faza je precej manj bleščeča, a veliko pomembnejša: dovoliti telesu, da se pravilno zaceli.
Merckxovo sporočilo zato ni napoved, kaj bo Pogačar storil.
Je opomnik, kaj bi moral upoštevati, preden se odloči.
Uporabi zdravo pamet.
Besede se morda slišijo preprosto, a ker prihajajo od enega največjih kolesarskih prvakov vseh časov, nosijo ogromno težo.
Pogačar je kariero preživel v lovu na zgodovino.
Za zdaj lahko zgodovina počaka.
Rdeča majica je izgubljena. Sanje o Vuelti so končane. Svetovno prvenstvo ostaja negotovo.
A priložnost, da se vrne zdrav in nadaljuje eno najbolj izjemnih karier sodobne dobe, ostaja.
In to je morda zmaga, ki šteje največ.
