Na mirnem parkirišču ob občinski stavbi v Komendi, le tri minute od njenega doma, sedi Marjeta Pogačar. Izžareva mirno zbranost matere, ki je opazovala, kako njen sin piše novo kolesarsko zgodovino, hkrati pa ni dovolila, da bi ga vrvež okoli njega povsem prevzel.
Osem dni po tem, ko je evropsko prvenstvo na domačih tleh minilo brez njegove največje zvezde, je mati petkratnega zmagovalca dirke po Franciji, Tadeja Pogačarja, dala redek in obsežen intervju. Pogovor je tekel o sinovem okrevanju po padcu na dirki po Španiji (Vuelta a España), zaradi katerega je moral predčasno končati sezono, o bremenu nenehnih primerjav z Eddyjem Merckxom – ter o preprostem, prizemljenem življenju, ki ga še vedno čaka v tej slovenski vasi.
»Ne mara, da ga primerjajo z Merckxom,« je odkrito dejala Marjeta. »Seveda spoštuje zgodovino. Toda želi biti Tadej. Kolesari na svoj način. Ob primerjavah se počuti neprijetno. Raje ostaja trdno na tleh.«
Prav ti njegovi koraki – oziroma noge – so v zadnjih tednih previdno znova našli pot na pedala. 29. avgusta, ko je bil v vodstvu na Vuelti, je Pogačar na osmi etapi po trku v kamen hudo padel. Poškodbe so bile resne: zlom ključnice, ki je zahteval operacijo, pretres možganov, stabilen zlom sedmega vratnega vretenca (C7) in številne odrgnine. Ekipa UAE Team Emirates je odločila, da je zanj sezona končana. Izpustil je svetovno prvenstvo in evropsko prvenstvo v Sloveniji – boleča odsotnost za kolesarja, ki je prevladoval vso pomlad in poletje.
Marjeta priznava, da so bili dnevi po padcu težki. »Na začetku, ko je bil še mlajši, sem bila ob gledanju njegovih dirk tako živčna, da se mi je zdelo, da mi bo srce skočilo iz prsi. Zdaj sem že bolj navajena. Toda ko vidiš svojega otroka krvavečega in v bolečinah, vseeno boli. Matere to čutijo.« Pazi, da ne govori v imenu sinovih ambicij. Pogačar je že potrdil, da se bo 29. novembra vrnil na tekmovanja – udeležil se bo dobrodelnega kriterija BeKing v Monaku, kjer bo nastopil skupaj s svojo partnerko Urško Žigart. Kaj bo sledilo zatem, pa za sezono 2027 ostaja še odprto. Marjeti je najpomembneje, da si popolnoma opomore in da v kolesarjenju še naprej najde veselje.
»Želim si le, da bi ohranil to veselje,« pravi. »Včasih je pritisk ogromen – mediji, navijači, ki mu tlačijo stvari na hrbet, kričijo, se ga dotikajo brez vprašanja. Ni vedno lahko. Slava je lahko breme. Veselimo se vsake zmage, a hkrati vemo, kakšno ceno zahteva.«
Marjeta danes sodeluje v sinovi fundaciji, prek katere uresničuje družinske vrednote, ki jim sledijo že dolgo: pomoč drugim. Še vedno živi v Komendi, istem kraju, kjer je Tadej odraščal in z bratom dirkal na monociklih, preden je glavno vlogo prevzelo kolesarstvo. Življenje tam ostaja povsem običajno – in to povsem namerno. Ko Tadej pride domov, pravi Marjeta, ni več številka ena na svetu. Je preprosto njen sin.
»Nikoli ga nismo obravnavali drugače kot njegove brate in sestre,« poudarja. »Pomembno je, da ostane dober človek. Rezultati so sicer izjemni, a značaj je pomembnejši. Še vedno je isto preprosto hrano. Še vedno se šali. In včasih si še vedno želi miru, da lahko preprosto – živi.«
Medtem ko Pogačar po sezoni, ki jo je moral prekiniti, postopoma znova nabira moči, ga njegova mati opazuje s spoštljive razdalje – ponosna, zaščitniška in tiho odločena, da fant iz Komende nikoli ne pozabi, kdo pravzaprav je, ko odloži rumeno majico in izgine iz naslovov v medijih.
»Dosegel je več, kot smo si sploh lahko predstavljali,« pravi Marjeta z rahlim nasmehom. »A najpomembneje je, da na kolesu ostane srečen. Vse drugo se bo že uredilo samo od sebe.«
