29. avgusta, med 8. etapo, je vodilni kolesar dirke v bližini kraja Xeraco padel na asfalt, potem ko je kamen ali skala vplivala na njegovo kolo ravno v trenutku, ko je pri veliki hitrosti pil iz bidona. Slovenec, ki je prevladoval v uvodnih etapah in imel v skupnem seštevku prepričljivo prednost skoraj štirih minut, je utrpel premaknjen zlom leve ključnice, stabilen zlom sedmega vratnega vretenca (C7), pretres možganov in številne odrgnine. Bilo je prvič v njegovi karieri, da je moral odstopiti na eni od treh velikih dirk (Grand Tour). Ekipa UAE Team Emirates-XRG je kasneje potrdila, da so poškodbe pomenile konec njegove sezone; s tem so odpadli nastopi na svetovnem prvenstvu, evropskem prvenstvu na domačih tleh in nova priložnost za zmago na dirki po Lombardiji.
V ekskluzivnem intervjuju, objavljenem v začetku oktobra, je Marjeta z izjemno odkritostjo spregovorila o tistem dnevu. Ko so jo vprašali, kateri je njen najbolj živ spomin na Tadeja na kolesu, ni izbrala nobene zmage. »Ne, to je zagotovo njegov padec na Vuelti. Rada bi ga čim prej pozabila, a ne vem, ali je to sploh mogoče,« je dejala. Dogodek je primerjala z lažjim padcem na dirki Strade Bianche leto poprej, ko je Tadej zdrsnil v cvetlično gredo, kar je navdihnilo šaljive karikature in celo motiv na majici. Padec na Vuelti pa ni imel v sebi prav ničesar lahkotnega.
Njen strah pred padci, ki je bil nekoč manj izrazit, saj je Tadej padal le redko, se je zdaj močno okrepil. »Prej me ni bilo preveč strah, saj Tadej skoraj nikoli ni padel. Toda letos … joj, grozno je. Tadej se je hudo poškodoval na Vuelti, Urška pa je padla dvakrat … Strah se je v zadnjem času torej povečal, zaradi česar sem malce žalostna.« Bolečina ob tem, ko je v tej sezoni gledala, kako sta se poškodovala tako njen sin kot njegova partnerka Urška Žigart, je pustila globok pečat.
To odraža njene pretekle izjave, da sinove poškodbe občuti skorajda fizično. Po enem od prejšnjih padcev se je spominjala, kako si je dejala, da morda on čuti manj bolečine, ker je del nje prevzela nase – »To pač matere čutijo do svojih otrok.« Dogodek na Vuelti je ta instinktivni prenos trpljenja spremenil v nekaj težjega in bolj trajnega.
Marjeta je vedno poudarjala, da Tadeja vidi najprej kot svojega sina in šele nato kot fenomen, ki je na novo napisal kolesarske rekorde. Še vedno mu kuha, pere perilo in si prizadeva ustvariti povsem običajne družinske trenutke, ko je doma. Enako je ponosna na vse štiri svoje otroke in ostaja zadržana do primerjav, ki ga spremljajo – tudi tistih z Eddyjem Merckxom. Zanj si želi predvsem nekaj preprostega: da bi še naprej užival v kolesarjenju in da bi šport zanj ostal igra, ne pa breme. Potem ko je lani pri njem opazila trenutke popolne izčrpanosti, je padec le še okrepil njen materinski zaščitniški nagon. Svetovala mu je previdnost glede prezgodnje vrnitve in poudarila, da telo potrebuje popolno rehabilitacijo.
Pogačar je okreval dovolj, da lahko znova kolesari na prostem; vrnitev je napovedal za 29. november, ko bo v Monaku nastopil na dobrodelnem kriteriju BeKing, ob njem pa bo tudi Urška Žigart. Tekmovalna sezona je končana, a mati, ki je videla svojega sina zapustiti veliko dirko v reševalnem vozilu, ta prizor še vedno predeluje. Solze, ki jih ob omembi tega trenutka ni mogla zadržati, niso tekle le zaradi zlomljenih kosti ali izgubljenih dirk. Bile so odraz nenadnega spoznanja, kako krhki so lahko celo najmočnejši kolesarji, in izraz brezmejne, a nemočne starševske ljubezni – ljubezni, ki bi, če bi le lahko, nase prevzela prav vsak del te bolečine.
