💔 »Vsako noč se zbudim … in si predstavljam grozo svoje mame« – Tadej Pogačar je pred le nekaj urami v svojem prvem intervjuju po globoki, zamolčani družinski tragediji zajokal in končno razkril misli, ki so ga tedne preganjale v temi, brez odgovorov in brez razrešitve … »Predstavljam si grozo svoje mame.« Ta stavek je v prostoru povzročil popolno tišino, medtem ko je govoril o tem, kar je vsako noč tiho nosil v sebi, in vztrajal, da nikoli ni izgubil upanja, saj nekdo nekje ve, kaj se je zgodilo – in ena sama majhna, spregledana podrobnost iz tistega časa, o kateri vsi vpleteni še vedno govorijo, bi lahko bila ključ do spremembe vsega.

V skrbno vodenem intervjuju, posnetem le nekaj ur pred objavo tega večera, je Tadej Pogačar sedel v soju mehke svetlobe; roke je imel tesno sklenjene, glas pa že trepetajoč. Ko se je prvo vprašanje dotaknilo zasebne družinske tragedije, o kateri se tedne ni govorilo, petkratni zmagovalec Dirke po Franciji ni mogel več zadrževati čustev.

Solze so privrele skoraj v trenutku.

»Vsako noč se zbudim … in si predstavljam grozo svoje mame,« je dejal, njegove besede pa so odmevale v popolni tišini. »Vidim to. Čutim to. In ne morem ustaviti teh občutkov.«

Pogačar je prvič opisal noči, ki so sledile nerazrešenemu dogodku: nenehno vrtenje istih misli, odsotnost odgovorov in breme, ki ga je nosil sam, medtem ko je zunanji svet živel naprej kot običajno. Minili so tedni brez razrešitve. Brez uradnega zaključka. Le ista tema, ki se vrača vsakič, ko zapre oči.

Podrobnosti o tem, kaj se je zgodilo, ni razkril. Potrdil je le, da zadeva ostaja odprta, da je tišina okoli nje postala oblika trpljenja in da ljudje, ki so mu najbližje, živijo z enakimi neodgovorjenimi vprašanji.

A kljub solzam ni hotel izgubiti upanja.

»Nikoli nisem izgubil upanja,« je dejal in si obrisal obraz. »Ker verjamem, da nekdo nekje ve, kaj se je zgodilo. In obstaja podrobnost iz tistega časa – le majhna podrobnost –, o kateri vsi vpleteni nenehno govorijo. Vedno znova pride na dan. In mislim … če se bo prava oseba kdaj odločila spregovoriti o tem, bi ta podrobnost lahko spremenila vse.«

Intervju se je kmalu zatem končal. Pogačar je prosil za nadaljnjo zasebnost, čas in razumevanje, da se nekatere bitke bijejo daleč stran od cest ali ciljnih črt.

Le nekaj minut po tem, ko je posnetek nocoj zaokrožil v javnosti, so se začela vrstiti sporočila tihe solidarnosti kolesarjev, ekip in navijačev iz vsega kolesarskega sveta. Nihče ni silil k razkritju dodatnih podrobnosti. Večina je preprosto ponudila iste besede: tu smo, ko boš pripravljen.

Z današnjim večerom, 9. oktobrom 2026, zgodba ostaja nerazrešena. En sam stavek – »Predstavljam si grozo svoje matere« – je občinstvo in ves športni svet pustil v pričakovanju, ki jemlje dih.