Tadeju Pogačarju je končno prekipelo zaradi Lancea Armstronga.
V svojem doslej najbolj burnem javnem odzivu je petkratni zmagovalec Dirke po Franciji ostro napadel osramočenega Američana; Armstrongov rekord sedmih zmag na Touru – ki so mu jih sicer odvzeli – je označil za »nepomemben« in mu nedvoumno sporočil, naj se neha vmešavati v zgodbo sodobnega kolesarstva.
Pogačar se pri tem ni zadrževal, ko je spregovoril v redkem, daljšem intervjuju po predčasnem koncu sezone 2026, do katerega je prišlo zaradi hudega padca na Dirki po Španiji (Vuelta).
»Dovolj je bilo tega duha,« je dejal Slovenec. »Vsakič, ko zmagam, vsakič, ko oblečem rumeno majico, se vse nekako vrti okoli človeka, čigar rezultati so bili zaradi dopingiranja izbrisani. Teh sedmih zmag ni več. Odvzeli so mu jih. To je uradna zgodovina in to je edina zgodovina, ki šteje. Trditi svetu, da nekako lovim številko, ki je bila izbrisana, ni le napačno – je nespoštljivo do vsakega čistega kolesarja, ki je kdajkoli nastopil na Touru.«
Zdi se, da se je Pogačarjeva jeza kopičila mesece. Med Dirko po Franciji leta 2026 je Armstrong v svojem podkastu *The Move* trdil, da Slovenec »ve, kakšen je pravi rekord«, in da se ne bo ustavil pri petih zmagah, saj številko sedem dojema kot pravo merilo. Pogačar se je takrat odzval preudarno in vztrajal, da ne tekmuje zaradi rekordov. Po tem, ko si je v Parizu zagotovil peti naslov na Touru, je Armstrong spremenil ton in ga okronal za najboljšega vseh časov. Vendar pa je v ozadju še naprej vztrajalo prvotno namigovanje, da se Pogačar v mislih meri s številko, ki jo je zaznamoval doping.
Slovenec je zdaj potegnil jasno črto.
»Spoštujem to, v kar se je razvil ta šport, in spoštujem kolesarje, ki danes tekmujejo pod najstrožjim nadzorom v zgodovini,« je nadaljeval Pogačar. »Ne morem sprejeti, da bi nekdo, ki je leta goljufal sistem, še naprej postavljal merila za nas ostale. Ostani v preteklosti, Lance. Prihodnost tega športa ne potrebuje tvojih komentarjev o tem, kaj je pravi rekord in kaj ne.«
Trenutek, ko je izbruhnil ta odziv, je pomemben. Pogačarjeva sezona 2026 – v kateri je prepričljivo osvojil svojo peto zmago na Dirki po Franciji in slavil na pomembnih enodnevnih klasikah – se je predčasno končala po hudem padcu v osmi etapi Dirke po Španiji (Vuelta), v katerem si je zlomil ključnico. Prestal je operacijo in odpovedal nastop na svetovnem prvenstvu ter preostalih dirkah v tistem letu. V tednih, ki so sledili, so v Armstrongovem podkastu še naprej razpravljali o Pogačarjevi prevladi, njegovem okrevanju in širšem vprašanju, koliko zmag na Touru bi lahko na koncu zbral – pri tem pa se pogosto vračali k senci tistih sedmih naslovov, ki so bili izbrisani iz uradne statistike.
Za Pogačarja je takšno vztrajno umeščanje v ta kontekst preseglo mejo.
»Ne tekmujem proti duhovom,« je dejal. »Tekmujem proti najboljšim kolesarjem svoje generacije, na cestah, ki obstajajo danes, in po pravilih, ki veljajo danes. Pet zmag na Touru je rekord. Če bom imel srečo in jih osvojil več, bo to zato, ker sem si jih prislužil v sedanjosti, in ne zato, ker bi lovil nekaj, kar je bilo z razlogom izbrisano iz zgodovinskih knjig.«
Ti komentarji pomenijo občutno zaostritev v primerjavi s Pogačarjevo dotedanjo zadržanostjo in diplomatskim pristopom. Do zdaj se je večinoma izogibal primerjavam z Armstrongom in se raje osredotočal na dirko, ki je bila pred njim. Njegova odločitev za tako neposreden nastop nakazuje, da je bilo breme te pripovedi – v kombinaciji s frustracijo zaradi sezone, ki jo je prekinila poškodba – preprosto preveliko.
V kolesarski karavani in med navijači bo odziv verjetno burnel. Armstrong prek svojega podkasta še vedno nagovarja številno občinstvo in v kolektivnem spominu kolesarskega sveta zaseda zapleteno mesto. Pogačar pa je leta skrbno gradil podobo kolesarja, ki raje kot z besedami govori z rezultati na cesti. S tem, ko se je odločil za neposredno soočenje s to temo, je jasno pokazal, da ima njegova potrpežljivost meje.
Ali bo to končalo razpravo, bo pokazal čas. Armstrong namreč le redko molči. Toda prvič mu je najjasnejši glas sodobnega kolesarstva v najostrejših mogočih besedah dejal, da duh sedmih zmag v zgodbi Tadeja Pogačarja nima več mesta.