O Montrealu so začeli govoriti, še preden je oteklina splahnela.
To je tisto, kar Tadeju Pogačarju še vedno ne da miru. Ne kamen na cesti pri kraju Xeraco. Ne rešilec. Niti vratna opornica na bolniški postelji v Barceloni. Pač pa hitrost, s katero so ljudje sklenili, da je treba petkratnega zmagovalca Toura zašiti, naravnati kosti in ga poslati v Kanado branit mavričasto majico – kot da bi bili pretres možganov, premaknjena ključnica in zlom sedmega vratnega vretenca le slab sklop treningov.
»Ta padec me ni prisilil k ponižnosti,« pravi. »Spomnil me je, da nisem stroj. Nekateri pa še vedno govorijo, kot da sem.«
Te besede so ostrejše od uradne izjave, ki jo je ekipa UAE Team Emirates-XRG objavila 5. septembra, ko je potrdila, da v sezoni 2026 ne bo več tekmoval. Tista različica je bila previdna: ustrezno okrevanje, čas za telo, ponos na sezono, se vidimo leta 2027. Ta različica pa je tista, ki jo je želel javno izreči, ko je minil prvi val vprašanj v slogu »kdaj se vrača?«.
Vodil je na Vuelti. Že je osvojil svoj peti Tour de France. Trojček zmag na velikih dirkah ni bil več le fantazija, temveč načrt z določenim časovnim okvirjem. Nato pa mu je 32 kilometrov pred koncem 8. etape nekaj na asfaltu spodneslo sprednje kolo – in z njim odneslo sezono. Pretres možganov. Odprt zlom leve ključnice s premikom. Stabilen zlom sedmega vratnega vretenca. Odrgnine po obrazu in rami. Uspešna operacija v Barceloni 1. septembra. Odpust iz bolnišnice. Konec sezone.
Svetovno prvenstvo v Montrealu: odpadlo. Evropsko prvenstvo na domačih cestah: odpadlo. Dirka po Lombardiji: odpadla.
Kritiki – nekateri glasni, drugi prikriti v člankih, ki so se le »spraševali« – so ta seznam obravnavali kot pomanjkanje volje. Prvak, ki je imel navado spreminjati koledarje dirk, bi moral po njihovem mnenju spremeniti tudi tega. Šest tednov za ključnico. Stabilen zlom vratu. Športniki so se vračali po hujših poškodbah.
Pogačarjev odgovor je neposreden. »Za koga slabše? Ne tekmujem zato, da bi dokazoval, da lahko ignoriram težave z vratom. Tekmujem za zmago. To ni isto.«
Ne trdi, da so poškodbe katastrofalne v smislu nesreče, ki bi končala kariero. Zdravnik ekipe je potrdil, da ni nevroloških poškodb. Zlom vretenca C7 je stabilen. Operacija je uspela. Okrevanje poteka dobro. Vendar to še ne pomeni, da bo konec septembra pripravljen na spuste pri tekmovalnem tempu v družbi najboljših na svetu.
»Ljudje nenehno ponavljajo besedo ‘stabilno’, kot da to pomeni zgolj nekaj lepotnega,« pravi. »Pomeni, da ne potrebujem nujne operacije hrbtenice. Ne pomeni pa, da si lahko na hrbet pripnem štartno številko in upam, da se bo vretence strinjalo s seznamom nastopajočih.«
Protokol ob pretresu možganov je stvar, o kateri v javnosti ne bo razpravljal. Zaradi njega je prišlo do zamika operacije. Potreben je nevrološki nadzor. Ni prostora za junaško hitenje z vrnitvijo. Videl je že dovolj kolesarjev, ki so udarec v glavo obravnavali kot navadno modrico. Sam ne bo eden izmed njih – ne zaradi tretjega zaporednega naslova svetovnega prvaka.
»Iz bolnišnice sem objavil skladbo *Stayin’ Alive*, ker sem bil živ in ker še vedno premorem smisel za humor,« pravi. »To ni bil namig, da sem povsem v redu. Bil je namig, da nisem mrtev. Nekateri bi se morali naučiti razlike.«
Podaljšanje pogodbe do leta 2032 je bilo objavljeno sočasno z novico o koncu njegove sezone. Nekateri so to razumeli kot dokaz, da že načrtuje naslednje desetletje prevlade. On pa to vidi kot nasprotje hitenja.
»Podpisal sem, ker želim v tem športu doseči še marsikaj in ker to želim uresničiti prav v tej ekipi,« pravi. »Nisem podpisal zato, da bi ljudje leto 2032 izkoristili kot izgovor za preskakovanje faze okrevanja v letu 2026. Želim si leta dirkanja. Ne želim si krpanke od sezone in negotovosti pri vsakem spustu naslednji julij.«
Star je 27 let. Za njim je sedem uvrstitev na zmagovalni oder na Dirki po Franciji in pet rumenih majic. Osvojil je dva naslova svetovnega prvaka. Ne potrebuje še enega septembra, v katerem bi dokazoval, da zmore trpeti. Potrebuje zimo, v kateri se bo ključnica zacelila, v kateri bo lahko spet zaupal svojemu vratu in v kateri si bo zbistril misli, ne da bi mu nad glavo – in nad slikovno diagnostiko – visel koledar. »Ponosen sem na to leto,« pravi. »Peta zmaga na Touru ni tolažilna nagrada. Na kar pa nisem ponosen, je prepričanje, da je edini sprejemljiv odziv na takšen padec vprašanje, kako hitro se lahko vrnem na kolo. Moje telo ni kos za zamenjavo. Če to koga, ki si me je želel videti v Montrealu, razočara – naj pač gleda koga drugega.«
Ekipo bo podpiral od doma. Opravil bo rehabilitacijo. Datuma vrnitve ne bo napovedoval.
»Vprašajte me, ali sem ozdravel,« pravi. »Ne sprašujte me, kdaj se vračam. To nista isti vprašanji.«
Kamen še vedno leži na cesti, nekje na posnetkih dirke po Španiji. Kritiki so še vedno prisotni na spletu. Pogačarja pa tam ni. Prvič po dolgem času se najbolj dominantni kolesar v glavnini odloča za manj spektakularno možnost: čas.
Ne zdi se, da bi ga dogodki ponižali.
Zdi se, da je opravil z mitom o svoji neuničljivosti.
