Tadej Pogačar je po cestni dirki svetovnega prvenstva UCI 2026 prekinil molk na odločen način; ostro je stopil v bran svojemu mlademu moštvenemu kolegu iz ekipe UAE Team Emirates-XRG, Isaacu del Toru, in se neposredno odzval na val kritik, uperjenih proti mehiškemu kolesarju.
Del Toro je na cestni dirki v elitni moški konkurenci v Montrealu zasedel peto mesto, s čimer je izboljšal svojo uvrstitev iz prejšnjega leta (sedmo mesto) in dosegel najboljši rezultat Mehike v zgodovini tega tekmovanja. Zmagovalec dirke je postal njegov moštveni kolega pri UAE, Brandon McNulty, ki si je v dramatičnem zaključku zagotovil mavrično majico. V dneh po dirki so številni v kolesarski karavani – med njimi najbolj izpostavljeno Tom Pidcock – podvomili o taktiki Del Tora v zaključnih kilometrih; namigovali so, da je 22-letnik vozil v podporo McNultyju, namesto da bi se povsem osredotočil na lastne možnosti za zmago.
Kritike so Pogačarja očitno močno razburile.
Dvakratni svetovni prvak in večkratni zmagovalec Dirke po Franciji, ki trenutno v Monaku okreva po poškodbah, pridobljenih pri padcu na Dirki po Španiji (Vuelta), ni skrival svojega nezadovoljstva.
“Dovolj je! Nič več smešnih in nerealnih komentarjev!” je dejal Pogačar z nenavadno ostrim tonom. “Predolgo sem bil tiho. Isaac je vozil pogumno, s srcem in pod pritiskom, kakršnega večina ljudi, ki pišejo po družbenih omrežjih ali dajejo intervjuje, v svojem življenju še nikoli ni občutila. Na tej dirki je bil v številnih trenutkih najmočnejši kolesar. Napadal je, nadzoroval potek dirke in trpel. Kljub temu so ljudje našli način, kako zmanjšati pomen njegovega dosežka.” Slovenec je nato kritikom postavil neposreden izziv:
»Če mislite, da je kolesarjenje pod takšnim pritiskom lahko, poskusite sami. Poskusite pri 22 letih na svojih ramenih nositi pričakovanja celotne države. Poskusite dirkati za mavrično majico, ko veste, da polovica glavnine spremlja vsak vaš gib in čaka, da popustite. Potem se vrnite in mi recite, da Isaac ni dal vsega od sebe.«
Pogačar, ki je javno prevzel vlogo mentorja Del Toru in že prej zavrnil primerjave, po katerih naj bi bil Mehičan zgolj »novi Pogačar«, je še dodatno pohvalil značaj svojega moštvenega kolega.
»Isaac ni le talent. Je borec. V zadnjih dveh sezonah je pokazal več zrelosti, kot je mnogi kolesarji pokažejo v celotni karieri. Način, kako so nekateri govorili o njem po dirki v Montrealu, je bil nespoštljiv – ne le do njega, temveč do športa samega.«
Vendar pa je prav Pogačarjeva zaključna misel v kolesarski skupnosti močno odmevala.
Potem ko je obsirno branil Del Tora, je Slovenec za trenutek zastal in izrekel stavek, ki se je že bliskovito razširil:
»V tem športu sem veliko zmagal. Mavrične majice, rumene majice, kolesarske spomenike. Toda če je cena uspeha to, da gledamo, kako mladi kolesar doživlja hude kritike, ker ni zmagal, čeprav je na cesti pustil vse … potem se moramo morda vprašati, v kakšen šport se spreminjamo. Isaacu Del Toru se ni treba nikomur opravičevati. Razmisliti bi morali tisti, ki so tako hitro sodili.«
Te izjave so v kolesarskem svetu takoj sprožile burno razpravo. Podporniki so Pogačarjevo potezo pozdravili kot odločen zagovor mladega kolesarja, ki je bil izpostavljen hudim pritiskom, medtem ko so se drugi spraševali, ali bi lahko tako oster odziv zaostril napetosti v glavnini.
Jasno pa ostaja eno: vez med Pogačarjem in Del Torom presega običajne odnose med moštvenima kolegoma – in trenutno največji obraz tega športa ni več pripravljen molčati, ko meni, da je eden od njegovih sotekmovalcev po krivem tarča kritik. Ne glede na to, ali gre za redek javni izbruh frustracije sicer zadržanega šampiona ali pa za začetek širše razprave o pritiskih, pričakovanjih in spoštovanju v sodobnem kolesarstvu, je eno gotovo: Tadej Pogačar je postavil jasno mejo.
In to je storil na najbolj odločen način v svoji karieri.