V tihi objavi na Instagramu, ki sta jo delila le pred nekaj urami, je najbolj prepoznaven par v profesionalnem kolesarstvu sporočil novico, ki je športno javnost pustila brez besed in globoko ganjeno.
Ob preprosti črno-beli fotografiji, na kateri ob mraku sedita drug ob drugem na balkonu s pogledom na Sredozemsko morje, sta Tadej Pogačar in Urška Žigart zapisala skupno izjavo, ki je preglasila običajni vrvež okoli tekmovalnih rezultatov, merilcev moči in govoric o prestopih:
> »Te skrivnosti ne moreva več skrivati.
> Pretekli meseci so naju postavili pred preizkušnje, kakršnih nisva pričakovala.
> Padci, okrevanja, noči, preživete v razmišljanju o tem, kaj sledi … vse to je v naju nekaj spremenilo.
> Odločila sva se, da je zaenkrat najina najpomembnejša dirka tista, ki jo voziva skupaj – stran od glavnine.
> Potrebujeva čas. Čas za celovito okrevanje, čas, da sva preprosto midva, in čas za odločitev, kako bo videti naslednje poglavje.
> Kolesarstvo bo vedno del najine zgodbe. A trenutno sta na prvem mestu ljubezen in zdravje.
> Hvala za razumevanje.
> — Tadej in Urška«
Objava, ki je bila objavljena pred komaj dvema urama, je dosegla že na stotisoče ljudi. V nekaj minutah se je razširila po družbenih omrežjih, navijaških forumih in kolesarskih skupinah. Mnogi navijači so priznali, da jih je ob branju teh besed stisnilo pri srcu. Drugi so preprosto pustili emotikone srca ali tiha sporočila podpore.
Za tiste, ki spremljajo ta par, novica ni prišla povsem nepričakovano. Preteklo sezono so zaznamovale težave, ki so preizkušale oba športnika. Žigartova je po padcu pri visoki hitrosti na dirki po Švici (Tour de Suisse) v začetku leta utrpela zlom čeljusti, kar je zahtevalo previdno okrevanje. Pred kratkim je morala po novem padcu odstopiti z dirke Faun Tour Femmes. Pogačarjeva sezona se je medtem predčasno končala po hudem padcu na dirki po Španiji (Vuelta a España), v katerem je utrpel pretres možganov, zlom ključnice in zlom vratnega vretenca. Fizične posledice so bile očitne. Zdi se, da je bil čustveni vidik tišji, a prav tako resničen.
V komentarjih pod objavo se je kolesarska skupnost odzvala z redko mešanico žalosti in spoštovanja. Nekdanji sotekmovalci in tekmeci so jima namenili kratka, iskrena sporočila. Navijači, ki so spremljali njuno športno pot in odraščanje, so se spomnili trenutkov, ko sta pokazala svojo ranljivost – denimo takrat, ko je Pogačar zmage posvečal pokojni materi Urške Žigart, ko je po njenem padcu v Švici nemudoma odhitel v bolnišnico, ali pa ob tihih sporočilih, ki sta si jih izmenjevala pred dirko po Franciji. Mnogi so opazili, da sta kljub Pogačarjevemu vzponu med najbolj dominantne kolesarje svoje generacije in Urškini gradnji kariere na najvišji ravni vedno delovala prizemljeno.
Eden od dolgoletnih slovenskih navijačev je zapisal: »Na kolesu sta nam podarila toliko lepih spominov. Če morata zdaj stopiti korak nazaj in zaščititi to, kar imata, je to najmočnejše dejanje, za katero se lahko odločita.« Drugi navijač je preprosto zapisal: »Zdaj kolesarita drug za drugega. Ceste bodo počakale, dokler ne bosta pripravljena.«
Podrobnosti niso bile razkrite. Ni znakov o trajnem slovesu od športa, ni potrditve, kako dolgo bo trajalo to obdobje odsotnosti s tekmovanj, prav tako ni namigov o globlji osebni krizi, razen iskrenega priznanja, da so se nabrale posledice poškodb in pritiskov. Ton sporočila je umirjen in ne dramatičen, bolj razmišljujoč kot dokončen. Zveni kot odločitev dveh ljudi, ki sta leta in leta lovila naslednji start, zdaj pa si končno dovolita zastati in se vprašati, kaj najbolj potrebujeta.
V športu, ki pogosto poveličuje trpljenje in zahteva nenehno napredovanje, se odločitev, da postavita okrevanje in medsebojni odnos na prvo mesto, zdi skorajda radikalna. Koledarji profesionalnega kolesarstva puščajo malo prostora za počitek, kaj šele za tišje procese celjenja in ponovnega povezovanja. Za par, ki je velik del odraslega življenja preživel v ekipnih avtobusih, hotelih in tekmovalnih kolonah, ima preprosta odločitev za skupni čas stran od glavnine kolesarjev posebno težo.
Ali bo ta premor trajal tedne, mesece ali dlje, ostaja neznanka. Jasna pa sta iskrenost njunih besed in opomnik, da morajo včasih tudi najmočnejši kolesarji prenehati loviti ciljno črto in se preprosto opreti drug na drugega.
Kolesarskemu svetu za zdaj ostaja podoba dveh ljudi, ki v mraku sedita skupaj, izbirata iskrenost namesto molka in prosita za prostor, v katerem bi lahko zacelila svoje rane.
Kolesarstvo bo počakalo. Zdi se, da se njihova zgodba še vedno piše – le da trenutno ne na cesti.