Ko spregovori največji kolesar vseh časov, kolesarski svet prisluhne. In ko je Eddy Merckx – sloviti »Kanibal« – javno pohvalil Tadeja Pogačarja z besedami, ki so segle naravnost v srce in poudarile pomen vztrajnosti, so bili navijači slovenskega zvezdnika globoko ganjeni.
Merckxova izjava je nosila težo besed človeka, ki dobro ve, kaj pomeni prevladovati, trpeti in vztrajati:
> »Pogačar se je soočil s težavami in kljub temu nadaljeval pot, ne da bi obupal. Njegovi nedavni izjemni dosežki ne pričajo le o njegovem kolesarskem talentu, temveč tudi o moči in odločnosti pravega šampiona. Ne potrebuje nikogaršnjega pomilovanja; prav njegove izjemne predstave mu omogočajo, da sam piše naslednje poglavje svoje zgodbe.« V času nenehnih primerjav med njima so Merckxove besede izstopale. Niso govorile o rumenih majicah ali številu zmag na kolesarskih spomenikih. Govorile so o značaju. O kolesarju, ki je doživel padce, bil v trenutkih dvoma že odpisan, se boril z boleznijo in poškodbami, a se kljub temu vrnil močnejši – napadal z nemogočih razdalj, zmagoval s slogom in se ni pustil opredeliti neuspehom.
Za Pogačarjeve navijače je imela ta pohvala poseben pomen. Ni šlo le za še eno komplimentiranje s strani legende. Šlo je za priznanje največje avtoritete, da se največje zmage njihovega junaka ne merijo le v časovnih razlikah in etapnih zmagah, temveč v tihi odločenosti, da ne odneha, ko cesta postane neusmiljena.
Po besedah tistih, ki so bili takrat zraven, so te besede do Pogačarja prišle v trenutku, ko so se začeli kopičiti pritisk pričakovanj, teža zgodovine in fizični davek še ene neusmiljene sezone. Sicer umirjenega Slovenca, znanega po fantovskem nasmehu in skoraj nadnaravni lahkotnosti na kolesu, so preplavila čustva.
Ganjen do solz ni mogel več skrivati svojih občutkov. Z glasom, prežetim s čustvi, je izrekel globoko iskrene besede, ki so odmevale daleč onkraj kolesarske karavane:
**»Neuspeh ne določa, kdo si … razkriva, v koga se razvijaš.«**
V prostoru je zavladala tišina. Prisotni so to pozneje opisali kot enega najbolj pristnih trenutkov, kar so jih kdaj doživeli s tem šampionom. Brez vnaprej pripravljene zahvale. Brez uglajenih medijskih fraz. Le mladenič, ki svojo legendo piše v živo, je priznal kruto resnico: tudi največji se morajo soočiti s temo, preden lahko v polnosti zaživijo v svetlobi.
Pogačar se nikoli ni prepuščal samopomilovanju. Pogosto je govoril o tem, kako rad ima izzive, kako tekmuje zaradi čistega veselja in kako ne dovoli, da bi rekordi ali primerjave zasenčili trenutek, ki ga živi. Zdelo se je, da je Merckxova javna podpora v njem nekaj sprostila – potrditev, da brazgotine, tesni porazi in dnevi, ko noge niso ubogale, nikoli niso pomenili konca zgodbe. Bili so kot kovačnica, v kateri se kali značaj.
V tistem kratkem izmenjanju besed med dvema izjemnima talentoma, ki sta zaznamovala svoji generaciji, se je rodilo nekaj večjega od kolesarstva. Opomnik, da veličina ni odsotnost neuspeha, temveč odločitev – sprejeta znova in znova – da greš pogumno naprej, brez opravičevanja in brez potrebe po tem, da bi kdorkoli … … škoda.
Tadeju Pogačarju ni treba, da ga opredeljujejo kakršne koli ovire. Kot je prepričljivo dejal Merckx, mu njegove izjemne predstave že omogočajo, da sam napiše naslednje poglavje.
In če so solze tistega dne kaj dokazale, je to, da tudi največji prvaki ostajajo globoko človeški – da jih lahko gane spoznanje, da nekdo, ki je prehodil isto težko pot, v njih še vedno vidi goreč ogenj.
Neuspeh ne določa, kdo ste.
Razkriva prvaka, v katerega se šele razvijate.