Potem ko je leta skrbno varoval zasebnost svoje družine, je Tadej Pogačar nepričakovano odprl vrata, za katera nihče ni pričakoval, da bodo kdaj odprta. V redkem in čustvenem pogovoru, o katerem se govori v krogih blizu slovenskega kolesarstva, naj bi večkratni zmagovalec dirke po Franciji z nenavadno iskrenostjo spregovoril o svojem očetu, Mirku Pogačarju.
Po navedbah tistih, ki so seznanjeni z vsebino pogovora, je Tadej opisal plat očetovega življenja, ki je bila večinoma skrita za podobo preudarnega in delavnega moža iz Komende. Govoril naj bi o tihih bremenih, ki jih je Mirko nosil že dolgo pred sinovim vzponom med svetovne zvezde – o letih fizičnih naporov pri delu v tovarni, nenehnem pritisku, kako z omejenimi sredstvi preživeti štiri otroke, ter o tihem trpljenju, ko je moral kot najstnik na domači kmetiji opazovati, kako se njegovi starši borijo z boleznijo.
»Oče nikoli ni govoril o tem, kako težko je bilo v resnici,« naj bi dejal Tadej. »Preprosto je vztrajal. Poskrbel je, da smo imeli vse, kar smo potrebovali, čeprav ga je to stalo več, kot smo takrat sploh lahko razumeli.«
Te besede ne razkrivajo škandala, temveč podobo tihega odrekanja. Družinski prijatelji poudarjajo, da je bil Mirko vedno raje v ozadju; zadovoljen je bil, da lahko z Marjeto spremlja dirke iz avtodoma in ob progi vihti slovensko zastavo. Dejstvo, da zdaj morda prav njegov sin spregovori o težavah, ki so bile nekoč zamolčane, se je dotaknilo mnogih.
Za številne v Sloveniji, kjer Tadeja dojemajo kot nacionalni zaklad, te besede delujejo hkrati zelo osebno in težko. Človeku, ki je pomagal vzgojiti enega največjih kolesarskih talentov, dajejo človeško noto in javnost opominjajo, da so tudi najtrdnejši družinski temelji zgrajeni na nevidnem trudu in vztrajnosti.
Ne glede na to, ali je Tadej želel, da njegove besede pridejo v javnost ali ne, se je pogovor o tem že začel. V državi, ki tako goreče slavi svoje prvake, tišja zgodba očeta, ki je stal za prvakom, nenadoma priteguje pozornost sama po sebi.
