Prvič je tako odkrito in podrobno spregovorila o fantu, v katerem niso vsi takoj prepoznali naravnega talenta. Nekateri so opazovali nemirnega, energičnega otroka iz Komende in se tiho spraševali, ali ima resnično tisti posebni dar, potreben za dosego samega vrha tega športa. »Ta fant je moral garati desetkrat bolj kot drugi,« je rekla, besede pa so ji zastajale v grlu. Medtem ko so se drugi zdelo, da napredujejo zgolj po zaslugi prirojenega talenta, se je Tadej boril za vsak meter, vsako sekundo in vsako majhno zmago.
Celotna družina je čutila breme tega boja. Denarja nikoli ni bilo na pretek. Kolesa, čevlji, čelade in potovanja na dirke so bili dragi. Klub je pomagal z opremo, kadar je le lahko, a družina Pogačar je kljub temu veliko žrtvovala. Mirko, ki je odraščal ob težkem fizičnem delu na družinski kmetiji, potem ko sta njegova starša zbolela, je poskrbel, da so njegovi otroci razumeli, kaj pomeni pravo delo – pobiranje krompirja, košnja, čiščenje koles do visokega sijaja pred vsako dirko. Marjeta, učiteljica francoščine, je usklajevala svoje obveznosti, medtem ko se je družina močno trudila, da bi Tadej in njegovi bratje ter sestre lahko sledili svojim strastem. Počitnice so bile skromne. Udobje je bilo postavljeno na stranski tir. Vse je bilo podrejeno ohranjanju sanj pri življenju.
Tadej nikoli ni bil tih in ubogljiv otrok. Bil je nemiren, poln ustvarjalne energije, družinski »klovn«, ki je poskušal dvigniti razpoloženje, kadar se je v hišo prikradla napetost. Bil je tudi trmast – preizkušal je meje, se včasih opekel na štedilniku, samo da bi videl, kaj se zgodi, ter z bratom vozil monocikel po stopnicah in ob zidovih. Šola ni bila njegova največja ljubezen. Kolesarstvo pa je, ko ga je enkrat prevzelo, postalo vse. Vsakršen skromen denarni dobitek z dirk je porabil za boljša sončna očala, nogavice ali kolesa. Družina je opazovala, kako je v kolesarstvo vlagal prav vsak delček sebe.
Bili so trenutki dvoma. Trenutki, ko so se žrtve zdele težke, rezultati pa še vedno negotovi. Trenutki, ko so se ljudje zunaj družinskega kroga spraševali, ali ima nemirni fant iz majhnega slovenskega mesta resnično dar, lasten le redkim izbrancem. A Marjeta in Mirko sta kljub temu verjela. Ostala sta trdno na tleh. Nikoli ga nista silila v šport; preprosto nista dopustila, da bi njegove sanje ugasnile zaradi pomanjkanja podpore.
Nato je prišel trenutek, ki je številne navijače pustil brez besed.
Ko je pripovedovala o letih boja, tihih dvomih in tihih družinskih žrtvah, se je Marjetin glas še bolj zmehčal. Opisala je zaseben pogovor s sinom, ki se je zgodil kmalu po eni njegovih najtežjih sezon – takšni sezoni, ki tudi prvake izčrpa zaradi pritiska, množic, ki včasih prestopijo mejo, in neusmiljenih zahtev, ki sledijo nenehnim zmagam. V tistem tihem pogovoru je Tadej pogledal svojo mamo in izrekel besede, ki so prebile ves hrup slave.
Z enako preprosto iskrenostjo, ki ga je vedno odlikovala, ji je povedal, da nobena zmaga ne bi pomenila ničesar, če ob njem ne bi bilo ljudi, ki so ga podpirali v najtežjih letih – tistih, ki so garali in se žrtvovali, ko nihče ni gledal. Dejal je, da pravo merilo vsega niso majice ali rekordi, temveč dejstvo, da je družina, ki je nekoč vložila vse svoje moči in sredstva v fanta, za katerega so nekateri menili, da nima talenta, še vedno središče njegovega sveta. Da je bilo trdo delo vredno truda, ker so ga opravili skupaj.
Takrat so Marjeti pritekle solze – ne le zaradi spomina na težko pot, temveč zaradi tihe gotovosti v sinovem glasu. Fant, ki je moral garati desetkrat bolj kot drugi, nikoli ni pozabil, od kod v resnici prihaja njegova moč.
V času športnih superzvezdnikov in skrbno grajenih javnih podob pristna čustva v materinem glasu sežejo globlje od katerega koli poročila o dirki. Milijone ljudi so spomnila, zakaj zgodba Tadeja Pogačarja odmeva daleč onkraj športnih dosežkov: za njegovo prevlado je stala družina, ki je verjela vanj takrat, ko je bilo verjeti najtežje, in sin, ki uspeha nikoli ni meril drugače kot skozi ljudi, ki so mu omogočili ta vzpon. Solze so bile resnične. Pot je bila resnična. In besede, ki jih je zatem namenil svoji materi – tiste preproste, hvaležne besede – so bile tisto, kar je ljudem ostalo v spominu še dolgo po koncu intervjuja.