Tadej Pogačar že dolgo velja za obraz prevlade v sodobnem kolesarstvu: osvojil je več naslovov na Dirki po Franciji, zmagoval na kolesarskih spomenikih in svetovnih prvenstvih ter kazal navidez lahkotno sposobnost napadanja z velike razdalje, ob tem pa na cilju še vedno ohranjal nasmeh. Vendar se za mavričasto majico in etapnimi zmagami skriva bolj zapletena resničnost, o kateri je slovenski kolesar v zadnjih sezonah spregovoril z vse večjo iskrenostjo.
Govoril je o kopičenju stresa, ki ga prinašajo nenehno tekmovanje na najvišji ravni, medijske obveznosti in pričakovanja, povezana z vsakim doseženim rezultatom. Poudaril je, da tekmovalni dnevi niso enaki treningom. Potreba po nepretrgani zbranosti v množici skoraj 200 kolesarjev, nepredvidljivost razmer na cesti in neusmiljen urnik ustvarjajo pritisk, ki ne izgine kar tako, ko se dirka konča. Slava sama po sebi prinaša tudi osebno ceno. Pogačar je dejal, da si nikoli ni želel postati svetovni zvezdnik; želel je le postati profesionalec in nekega dne nastopiti na Dirki po Franciji. Prednosti prepoznavnosti so resnične, a enako velja za slabosti – zlasti izgubo zasebnosti in občutek, da zahteve okolice nikoli povsem ne potihnejo.
O tem, da je pri sinu v posebej zahtevnih letih opazila globoko utrujenost, je javno spregovorila tudi njegova mati Marjeta. Opisala je obdobja, ko je bil videti »resnično utrujen – morda celo izčrpan«, in dejala, da bi razumela, če bi se kdaj odločil za umik, pa čeprav le začasen. Kombinacija fizičnih obremenitev, psihološkega pritiska in včasih vsiljivega ali agresivnega vedenja gledalcev ob cesti naredi določene trenutke še posebej težke. Pogačar je sam neposredno spregovoril o tveganju izgorelosti in pojasnil, da ne gre le za en slab dan, temveč za kronično stanje, v katerem izgine veselje do kolesarjenja, vse pa postane zgolj obveznost. Poudaril je pomen spoštovanja lastnih meja, varovanja časa za regeneracijo in zavračanja prevelikih obveznosti takoj po velikih dirkah. V intervjujih se je vračal k istim, bolj umirjenim temam: kako težko je ostati na vrhu, ko enkrat tja prideš; kako dragoceni so običajni dnevi doma s partnerico Urško Žigart; ter odločitev, da ne bo več poskušal ustreči vsem ali se preveč obremenjevati z vsakim mnenjem. »Ljudje imajo vedno svoje mnenje, ne glede na to, kaj rečeš ali kaj storiš,« je dejal. To, da se je naučil govoriti z nasmehom in se manj ozirati na hrup okolice, mu je izboljšalo življenje. Zadnja leta na kolesu je opisal kot pravljico – a hkrati priznal, da ogenj ne bo večno gorel z enako intenzivnostjo in da je ohranjanje položaja na vrhu samo po sebi zahtevno.
Te misli so v zadnjem obdobju dobile še večjo težo. Konec avgusta 2026 je Pogačar med vodstvom na dirki po Španiji (Vuelta a España) hudo padel; utrpel je pretres možganov, premaknjen zlom ključnice, stabilen zlom sedmega vratnega vretenca (C7) in številne odrgnine. Zaradi poškodb se je njegova sezona predčasno končala. O procesu okrevanja je poročal s sporočili o postopnem napredku na trenažerju, izražal hvaležnost za podporo družine, ekipe in navijačev ter odkrito priznal, da se september ni odvil po načrtih. Ta dogodek je znova poudaril tako fizična tveganja tega športa kot človeške omejitve, s katerimi se soočajo tudi najbolj izjemni kolesarji.
Pogačarjeva pripravljenost govoriti o pritiskih, pričakovanjih, utrujenosti in ceni, ki jo terja dolgotrajna vrhunskost, ne zmanjšuje njegovih dosežkov. Nasprotno, postavlja jih v bolj iskren okvir. Zmage ostajajo izjemne. Prav tako izjemen je nenehen trud, potreben za usklajevanje vseh vidikov vrhunske kariere – treningov, dirkanja, okrevanja, javnega življenja in zasebnega miru – brez izgube veselja, ki ga je prvotno privedlo do kolesarstva. Navijači, ki spremljajo le rezultate, vidijo prvaka. Tisti, ki prisluhnejo njegovim bolj umirjenim izjavam, pa vidijo športnika, ki se še vedno uči, koliko bremena lahko posameznik razumno prenese.