Svet je spremljal Tadeja Pogačarja, ki je osvajal najvišje vrhove, prepisoval zgodovino kolesarstva in se vzpenjal kot eden največjih športnikov svoje generacije. Danes pa je pokazal nekaj veliko močnejšega od hitrosti ali moči – pokazal je svojo dušo.
Pred nekaj minutami se je Pogačar v živo na televiziji zlomil, solze so mu tekle po obrazu, ko je razkril skrivnost, ki jo je skrival mesece. Ne sponzorstvo, ne posodobitev treningov, ne nova pogodba. Nekaj veliko globljega.
V mirnih kotičkih Komende – mesta, kjer je odraščal in se vozil s starimi kolesi po prašnih cestah – je Pogačar na skrivaj odkupoval zapuščena, polomljena, pozabljena kolesa. Na desetine. Nekatera so imela manjkajoča kolesa, druga so zarjavela do nepopravljivosti, mnoga pa niso bila več vozna.
Za svet so bila to krama. Zanj so bila začetek sanj.
Z lastnim denarjem in brez da bi o tem obvestil kogarkoli razen peščico pomočnikov, je ta kolesa obnovil, prebarval, ponovno sestavil in jih spremenil v darilo za otroke, ki niso imeli ničesar – otroke, katerih družine si niso mogle privoščiti kolesa, otroke, ki so živeli brez igrišč ali varnih prostorov, otroke, ki so obupano hrepeneli po veselju.
Poleg tega je dal zgraditi celoten majhen kolesarski park – barvit, čudovit »kolesarski raj«, kot so ga domačini začeli imenovati – kjer so se revni otroci lahko brezplačno vozili, se udeleževali tečajev, se učili spretnosti in se preprosto spet počutili kot otroci.
Nikomur ni povedal.
Zavrnil je medijsko pozornost. Organizatorjem ni dovolil niti, da bi postavili transparent z njegovim podobo.
Njegovo edino sporočilo jim je bilo preprosto:
»To ni zame.«
Ko ga je novinar vprašal, zakaj to skriva, se je Pogačarju glas zlomil. Pogledal je navzdol, težko pogoltnil in zašepetal:
»Samo nekaj želim vrniti – ne biti junak.«
Že samo njegova izpoved bi ganila oboževalce … toda to, kar se je zgodilo potem, je postalo eden najbolj čustvenih prizorov v zgodovini kolesarstva.
Danes je bila otvoritev parka in čeprav je Pogačar vztrajal, da se ne želi udeležiti, se je vseeno tiho odpravil tja, v upanju, da bo le opazoval od daleč, neopažen.
Vendar ga je usoda opazila, preden je to storila množica.
Osemletni deček, ki je vozil eno od na novo obnovljenih koles, se je nenadoma ustavil sredi kroga. Strmel je vanj, oči so se razširile, kot da bi videl legendo, ki prihaja iz sanj. Nato je deček brez besed spustil kolo in stekel proti Pogačarju.
Objel ga je z vso močjo, ki jo je otrok lahko zbral.
Pogačar je za trenutek otrpnil, preobremenjen, nato pa se je počasi sklonil in objel dečka nazaj. Nekdo je ujel prizor – svetovni prvak kleči v prahu in drži otroka, ki je pravkar našel junaka, veliko večjega od športne zvezde.
V nekaj minutah je ta fotografija obšla vsepovsod. Instagram. Twitter. TikTok. Kolesarski forumi. Novičarski portali.
Širila se je kot požar – najčistejši trenutek človeške prijaznosti, ujet v enem samem kadru.
Komentarji so bili polni solz, pohval in nejeverice.
»Takole izgleda pravi prvak.«
»Noben oder za zmagovalce se s tem ne more primerjati.«
»Ta slika mi je danes ozdravila srce.«
Prišla je tudi zgodba o fantu: v življenju še nikoli ni imel kolesa. Obnovljeno kolo, ki ga je prejel danes, je bilo njegovo prvo. In srečanja s Pogačarjem – moškim, ki mu ga je na skrivaj dal – ne bo nikoli pozabil.
Ko so Pogačarja kasneje vprašali, kaj je čutil v tistem trenutku, si je znova obrisal oči in se skozi solze nasmehnil:
»Ta objem … to je edina nagrada, ki sem jo potreboval.«
Ni razmišljal o slavi ali naslovnicah. Ni razmišljal o tem, da bi ga slavili. Razmišljal je o otrocih, ki jih je nekoč poznal – otrocih, prav takih kot on – ki si zaslužijo priložnost sanjati.
V športu, ki je pogosto obkrožen s pritiskom, egom in rivalstvom, je Tadej Pogačar tiho spomnil svet na nekaj večjega:
Najmočnejše noge lahko zmagajo na dirkah. Toda najmočnejše srce lahko spremeni življenja.
Danes je storil točno to – lepše, kot je kdorkoli pričakoval.
