Slovenski kolesarski junak Tadej Pogačar je v osupljivem dejanju sočutja, ki je narod spravilo do solz, znova dokazal, da se veličina ne meri zgolj z medaljami, rekordi ali pokali – temveč z globino človekove človečnosti. Le nekaj ur po prečkanju ciljne črte in zmagi na dirki Il Lombardia 2025 je Pogačar osupnil svet z napovedjo, da bo ves svoj denarni denar od nagrade – ocenjen na več kot 500.000 dolarjev – podaril za plačilo zdravstvenih stroškov 50 bolnikov z rakom po vsej Sloveniji.
Kar se je začelo kot zmagoslaven športni trenutek, se je hitro spremenilo v eno najbolj ganljivih humanitarnih gest v sodobni kolesarski zgodovini. V pogovoru z novinarji v Bergamu, še vedno z lovorovim vencem in čelado v roki, je Pogačarjev glas prekipel od čustev:
»Ta zmaga ni zame,« je dejal. »Ljudje se vsak dan borijo za svoja življenja – veliko večje bitke kot na kateri koli dirki, na kateri sem kdajkoli sodeloval. Ta nagrada pripada njim. Če jim lahko vsaj malo olajšam bolečino, potem ima ta zmaga končno smisel.«
Te besede so se razširile kot požar, zanetile družbena omrežja in poslale udarne valove po svetovni športni skupnosti. V nekaj minutah so se po vsem svetu razširili hashtagi, kot sta #PogiTheHero in #RideForHope. Navijači so preplavili internet s pokloni in Pogačarja imenovali »pravi prvak duše« in »darilo Slovenije svetu«.
Po podatkih Slovenske fundacije za podporo raku bo Pogačarjeva donacija financirala kritične stroške kemoterapije, obsevanja in operacij za bolnike v Ljubljani, Mariboru in Celju. Fundacija je potrdila, da bo denar uporabljen tudi za pomoč družinam, ki se spopadajo s potnimi stroški in stroški rehabilitacije.
Dr. Ana Kovač, višja onkologinja v ljubljanskem zdravstvenem domu, je komaj zadrževala čustva, ko je nagovorila novinarje:
»To dejanje presega velikodušnost. To je upanje, ki se je uresničilo. Mnogim od teh pacientov je zmanjkovalo možnosti, zdaj pa imajo zaradi Tadeja še eno priložnost – še en sončni vzhod.«
Kasneje je bilo razkrito, da je bila Pogačarjeva odločitev sprejeta že tedne prej, veliko pred dirko. Prijatelji, ki so blizu kolesarju, so povedali, da ga je obisk bolnišnice v Sloveniji v začetku leta, kjer je srečal otroke, ki se borijo z rakom, močno prizadel. Ena medicinska sestra se je spominjala, kako tiho se je pogovarjal z njimi, jim podeljeval avtograme in jim za spomin pustil tekmovalne rokavice.
»Vprašal me je, koliko stane njihovo zdravljenje,« je pripovedovala medicinska sestra. »Ko sem mu povedala, je za trenutek utihnil in nato zašepetal: ‘Nekega dne jim bom pomagala.’ Nismo se zavedali, da to misli tako kmalu.«
Celo Urška Žigart, njegova dolgoletna partnerica in profesionalna kolesarka, je delila svoj iskren pogled na trenutek, ki je vse spremenil:
»Po obisku bolnišnice je prišel domov in ni veliko povedal. Kasneje tisto noč me je pogledal in rekel: ‘Kaj mi je smisel zmage, če ne morem ničesar vrniti?’ To je človek, v katerega sem se zaljubila. Ne prvak, ampak človek, ki nikoli ne pozabi, od kod prihaja.«
V Komendi, Pogačarjevem mirnem domačem kraju, se je novica spremenila v vsedržavno praznovanje. Na mestnem trgu se je zbralo na stotine prebivalcev s svečami, fotografijami in kolesi, okrašenimi v rumeni in beli barvi – barvah zmage in upanja. Otroci so skandirali njegovo ime, medtem ko so lokalni cerkveni zvonovi zvonili v njegovo čast. »Vedno smo vedeli, da je Tadej poseben,« je dejal eden od starejših prebivalcev. »Toda danes je pokazal, da njegovo srce teče hitreje kot katero koli kolo.«
Slovenski premier je prav tako izdal izjavo, v kateri je pohvalil Pogačarjevo gesto in jo označil za »dejanje, ki opredeljuje generacijo«. Napovedal je, da bo vlada prispevala del sredstev, da bi zdravstveno podporo razširila na še več pacientov.
Športniki po vsem svetu so se pridružili občudovanju. Chris Froome je tvitnil: »Spoštovanje, ki presega besede, Tadej. Zmago si spremenil v življenje.« Medtem ko je Remco Evenepoel, eden njegovih najhujših tekmecev na stezi, preprosto zapisal: »Prvak src.«
Športni novinarji zdaj Pogačarjevo donacijo opisujejo kot »prelomnico za sodobno športno filantropijo« in jo primerjajo z zgodovinskimi gestami osebnosti, kot sta Roger Federer in Lionel Messi. Toda za Pogačarja ni bilo strategije za medije – le čisti, iskreni namen.
»Slava ne pomeni nič, če ne more delati dobrega,« je tiho dejal v nadaljnjem sporočilu. »Zmagoval sem na dirkah, ampak to … to se zdi, kot da sem prvič resnično zmagal nekaj, kar šteje.«
Fundacija je potrdila, da je prva skupina 50 pacientov začela prejemati sredstva za zdravljenje v 48 urah po objavi. Družine so že poslale čustvena zahvalna sporočila, od katerih so nekatera spravila celo zdravstveno osebje do solz.
Ena pacientka, 32-letna mati Katja, je skozi solze povedala:
»Pripravljala sem se, da bom opustila zdravljenje, ker si ga nisem mogla privoščiti. Potem sem slišala novico o Tadeju. Jokala sem vso noč. Ne vem, kako naj se zahvalim nekomu, ki mi je pravkar dal več časa z mojimi otroki.«
Ko se kolesarska sezona zaključuje, si bomo za vedno zapomnili zmago Tadeja Pogačarja na dirkališču Il Lombardia – ne zaradi njegove hitrosti, ne zaradi njegove vzdržljivosti, ampak zaradi njegove brezmejne človečnosti. V športu, ki pogosto slavi individualne dosežke, je svet spomnil, da največji triumfi izvirajo iz sočutja, ne iz tekmovanja.
In medtem ko petdeset bolnikov z rakom začenja svojo pot ozdravitve, Slovenija stoji mirno – ponosna, čustvena in enotna – pod enim skupnim prepričanjem:
