V svetu, obsedenem s trofejami, bogastvom in statusom, je Tadej Pogačar izbral pot, po kateri le redki kdaj hodijo. Ni zgradil spomenika svoji veličini, muzeja zmag ali visokega kipa, ki bi ovekovečil njegovo zapuščino. Namesto tega je zgradil dom – internat v Sloveniji, vreden 175 milijonov dolarjev, za sirote in brezdomne otroke. Kraj, kjer se lahko obnovijo zlomljena otroštva, kjer se oživijo pozabljene sanje in kjer se vsakemu otroku, ki vstopi skozi njegova vrata, brez besed reče: »Pomembno si.«
Svet je za projekt prvič izvedel danes zjutraj, ko je Pogačar stal pred majhno skupino novinarjev, vidno živčen, nenavadno tihega glasu. Na vprašanje, zakaj bi 26-letni kolesarski superzvezdnik namenil tako nepredstavljivo vsoto projektu, ki ne prinaša ne slave, ne dobička, ne osebne nagrade, je preprosto odgovoril:
»To ni dobrodelnost. To je zapuščina. To je upanje.«
To je bil trenutek, ki je presegel šport. Za človeka, ki je zmagal na nekaterih največjih dirkah na svetu, je to morda zmaga, ki ga bo za vedno opredelila.
Vizija, rojena iz bolečine in namena
Viri blizu njega pravijo, da se je ideja rodila pred leti, potem ko je Pogačar obiskal več zavetišč in videl otroke, ki so spali na tankih vzmetnicah, si delili raztrgane odeje, preživljali od darovanih oblačil in imeli negotovo prihodnost. O tem ni nikoli javno govoril, toda tisti, ki ga poznajo, pravijo, da je te podobe nosil s seboj skozi vsako dirko, vsako ciljno črto, vsako praznovanje.
»Nekoč mi je rekel, da mu je kolesarjenje dalo vse,« je dejal eden od poznavalcev. »Vendar je čutil odgovornost, da mu vrne nekaj, kar bo trajalo dlje kot njegova kariera.«
To »nekaj« je postalo najsodobnejše zatočišče – ne le šola, temveč dom, opremljen s terapevtskimi centri, športnimi objekti, knjižnicami, glasbenimi sobami in vrtovi, kjer se otroci lahko igrajo brez strahu.
Vodja, ki ga svet ni pričakoval, a ga je potreboval
Pogačar ni želel, da bi bilo njegovo ime vklesano v marmorne dvorane. Namesto tega je na vhodni plošči napisano:
»Za vsakega otroka, ki si zasluži začetek.«
V dobi, ko se uspeh pogosto razkazuje z luksuznimi avtomobili in stanovanji v penthouseu, je njegova ponižnost udarila kot strela. Čez noč je novica zaškripala po kolesarskem svetu in sprožila verižno reakcijo prijaznosti.
Mladi kolesarji, sotekmovalci, tekmovalci in celo navijači so začeli zbirati sredstva, darovati kolesa, sponzorirati izobraževanje in prostovoljno darovati svoj čas. Samo v zadnjih nekaj urah se je na desetine mladih kolesarjev zavezalo, da bodo začeli majhne skupnostne projekte v svojih mestih – kar dokazuje, da vodstvo ni vedno glasno. Včasih šepeta, a svet še vedno posluša.
Njegov največji dosežek
Za to zmago ni stopničk. Brez praznovanja na ciljni črti. Brez medalj za poliranje. Ampak morda je prav to lepota.
Tega ni storil zaradi aplavza.
To je storil za otroka, ki še nikoli ni poznal topline stabilnega doma.
Za najstnika, ki se je naučil skrivati bolečino za tišino.
Za bodočega znanstvenika, slikarja, učitelja ali kolesarja, ki je preprosto potreboval eno priložnost.
To je storil, ker je, kot je sam povedal: »Nekdo je nekoč verjel vame, preden sem jaz verjel vase.« Zdaj sem na vrsti jaz.“
In ko je sonce zahajalo za novozgrajeno šolo in metalo dolge sence po njenem tihem dvorišču, je ena resnica postala nemogoče prezreti:
Zapuščina Tadeja Pogačarja se ne bo merila po dresih, ki jih bo osvojil …
ampak po življenjih, ki jih bo dvignil na noge, ko ga nihče ne bo gledal.
V svetu, polnem hrupa, ega in moči, se je odločil za sočutje – in spremenil vse.