Pred samo desetimi minutami je bil ves kolesarski svet pretresen, potem ko je Tadej Pogačar končno spregovoril o temi, o kateri so vsi šepetali, razpravljali in se celo prepirali na spletu: o svojem govoricah o razmerju z Urško Žigart. Po tednih vojn oboževalcev, nasprotujočih si zgodb, čustvenih ugibanj in milijonih mnenj se je slovenski prvak končno odločil spregovoriti – in ko je to storil, se je vzdušje v novinarski dvorani v trenutku spremenilo.
Zgodilo se je nepričakovano. Med zadnjim krogom vprašanj je novinar dvignil roko in vprašal tisto, čemur so se vsi drugi tedne izogibali: »Tadej … o Urški. Kaj se v resnici dogaja med vama?«
V sobi je zavladala tako močna tišina, da si nihče ni upal premakniti na stolih. Kamere so se zamrznile na njegovem obrazu in čakale na najmanjši kanček čustev.
Pogačar je spustil pogled, globoko vdihnil in ko je končno spregovoril, ni bil z zaupanjem svetovnega prvaka, temveč z ranljivostjo nekoga, ki nosi veliko večjo čustveno težo, kot si ljudje predstavljajo. Tiho je rekel: »Vem, kaj je bilo rečeno … in iskreno, boli. Ljudje pozabljajo, da nismo liki v zgodbi. Smo ljudje z življenji, čustvi in stvarmi, ki jih poskušamo zaščititi.«
Ton njegovega glasu je bil dovolj, da so vsi razumeli, da to ni bil vajen odgovor ali izjava, odobrena s strani odnosov z javnostmi. Bilo je osebno. Zelo osebno.
Nadaljeval je z mešanico iskrenosti, utrujenosti in zaščitniške naravnanosti, ki je osupnila celo izkušene novinarje. »Urška je nekdo, ki mi je bil pomemben že vrsto let. Podpirala me je pri stvareh, ki jih večina ljudi ne bo nikoli videla.«
Za trenutek se je zdelo, kot da ne nagovarja medijev – ampak sveta. Sveta, ki je njihovo zasebno življenje spremenil v nenehno razpravo. Sveta, ki je tedne vse presojal, ugibal in pretiraval.
Nato so prišle besede, ki so se v nekaj sekundah razširile po internetu:
»Karkoli že ljudje verjamejo … Ne bom dovolil, da bi jo kdo spoštuje. Ne zasluži si stvari, ki se govorijo o njej. Nikoli si tega ni želela.«
Bila je izjava, polna surovih čustev – zaščitniška, nežna in brez opravičila iskrena. V tistem trenutku ni ničesar potrdil, a tudi ničesar ni zanikal. Kar je storil, je bilo veliko močnejše: postavil je mejo. In v tej meji je razkril, koliko mu je pomenila.
V nekaj minutah je kolesarski svet eksplodiral. Družbena omrežja so se napolnila s sporočili: »Končno je spregovoril!«, »Spoštovanje do Tadeja!«, »To pojasni vse …« Posnetki njegovega čustvenega odziva so se širili kot požar. Navijači, novinarji in celo tekmeci so se šokirano odzvali na iskrenost v njegovem glasu.
Vir iz ekipe UAE Team Emirates je tiho razkril, da Pogačar danes ni nameraval ničesar povedati, vendar se je pritisk stopnjeval že tedne. In ko je prišlo vprašanje, se preprosto ni mogel več skrivati za molkom. Ugibanja so šla predaleč. Ljudje so prestopili meje. In danes se je odločil zaščititi nekoga, ki je očitno že dolgo del njegovega srca.
Njegove besede so pokazale več, kot bi lahko kdajkoli potrdila. Pokazale so zgodovino. Pokazale so čustveno povezanost. Pokazale so zvestobo – takšno, ki ne potrebuje etiket ali javnega odobravanja.
V svetu, obsedenem z govoricami in dramo, je njegova izjava postala opomnik, da so športniki, ne glede na to, kako briljantni ali uspešni so, človeška bitja s čustvi, ki jih je mogoče raniti, in odnosi, ki si zaslužijo zasebnost. Ne glede na to, ali z Urško obnavljata, na novo opredeljujeta ali preprosto varujeta nekaj krhkega in resničnega, je ena resnica odmevala glasneje kot karkoli drugega:
Med njima je nekaj, za kar se bo boril – in danes je končno to pokazal svetu.