Za Urško Žigart se je ljubezen izkazala za močnejšo od ambicij, dom pa je postal zatočišče, kjer je zmaga najslajša – tudi brez medalje. Slovenska kolesarka, ki je nekoč veljala za eno najsvetlejših mladih talentov v ženskem kolesarstvu, se je odprla o svoji čustveni izbiri: da je odnos z zaročencem Tadejem Pogačarjem postavila pred lov na slavo.
V iskrenem intervjuju, ki se je dotaknil oboževalcev po vsem svetu, je Žigart razkrila, da njena sreča zdaj izvira iz nečesa veliko preprostejšega – podpore moškemu, ki ga ljubi, tako na kolesu kot zunaj njega. »Kuhanje za mojega prvaka je bolj izpolnjujoče kot stati na stopničkah,« je priznala z nasmehom. »Kolesarjenje bo vedno moja strast, a ljubezen mu je dala nov pomen.«
Vzpon Urške Žigart v profesionalnem pelotonu ni bil naključen. Njena predanost, vzdržljivost in tehnične spretnosti so jo naredile za izjemno ime v ženskem kolesarstvu. A sčasoma se je njen fokus začel spreminjati – ne zaradi šibkosti, temveč zaradi neizmerne želje, da bi negovala vez, ki jo deli s Pogačarjem, dvakratnim zmagovalcem dirke Tour de France in svetovno ikono tega športa.
»Ljudje včasih domnevajo, da sem se odpovedala svoji karieri, vendar jaz tega ne vidim tako,« je pojasnila Žigartova. »Še vedno treniram, še vedno tekmujem – zdaj pa Tadeju pomagam tudi na načine, kot jih lahko pomaga le nekdo, ki resnično razume kolesarjenje. Naj bo to pomoč pri sprostitvi po dirki ali priprava popolnega obroka za okrevanje, vse to je del naših skupnih sanj.«
V središču Žigartove zgodbe je njena kuhinja – topel, živahen kraj, ki je postal simbol njene podpore Pogačarju. Medtem ko kolesarski svet občuduje njegove nastope na cesti, so Urškini domači obroki tisti, ki prvaka napajajo v zakulisju.
»Točno vem, kaj potrebuje po dirki – ne le prehrano, ampak tudi udobje,« je dejala. »Včasih je to lahka rižota; drugič pa njegova najljubša slovenska enolončnica. Hrana zanj ni le gorivo; tako izkazujem ljubezen.«
Pogačar, znan po svoji skromnosti in igrivi osebnosti, jo pogosto draži, da mu njeno kuhanje daje »supermoči«. Vendar pa prepozna tudi tiho moč, ki se skriva za njeno predanostjo. »Urška je moj mir,« je dejal v nedavnem intervjuju. »Razume kaos dirkanja, a me tudi spominja, da življenje obstaja tudi onkraj ciljne črte.«
Za Žigarta je bila odločitev, da se umakne od neusmiljenega zasledovanja slave, naravna. Svet profesionalnega kolesarstva je lahko zahteven – dolgi treningi, potovalni urniki, medijski pritiski – toda nagrade, ki jih je našla v negovanju ljubezni in ravnovesja, so daleč odtehtale vse zamujene stopničke.
»Ko vidim Tadeja prečkati ciljno črto, izčrpanega, a nasmejanega, je to tudi moja zmaga,« je priznala. »Ne gre za to, čigavo ime je v naslovih. Gre za to, da vem, da rastemo skupaj – kot športnika in kot partnerja.«
Kar naredi zgodbo Žigarta in Pogačarja tako navdihujočo, je njun občutek partnerstva. Oba čutita globoko spoštovanje do individualnosti in ambicij drug drugega. Medtem ko Pogačar ostaja na vrhuncu moškega kolesarstva, Žigart še naprej tekmuje selektivno – išče ravnovesje, ki ji omogoča, da nadaljuje svojo kariero, hkrati pa ostane blizu osebi, ki ji pomeni največ.
»Ljudje včasih temu rečejo žrtvovanje,« je razmišljala. »Ampak zame je to ljubezen v gibanju. Podpora Tadeju ne pomeni, da sem nehala biti jaz – pomeni, da sem našla veselje v tem, da sva midva.«
Medtem ko se par pripravlja na prihajajočo poroko, njuna zgodba služi kot opomnik, da uspeh ni vedno v medaljah ali slavi – včasih gre za gradnjo življenja, kjer obe srci skupaj prečkata ciljno črto.
»Spoznala sem, da me je kolesarjenje naučilo discipline in moči,« je dejala Žigart. »Ampak ljubezen – ljubezen me je naučila smisla.«
In medtem ko Pogačar še naprej dominira na dirkah po vsem svetu, navijači zdaj vedo, da za vsako zmago stoji tihi prvak doma – takšen, ki ne le navija, ampak tudi kuha, skrbi in ljubi na vsakem koraku.
Ker Urška Žigart pravo zlato ne nosi okoli vratu – najde ga za večerjo, kjer ga deli z moškim, ki ga imenuje svoj prvak.
