Kolesarski svet je bil v šoku in neverici, ko je Tadej Pogačar, ponos Slovenije in sodobna legenda pelotona, doživel grozljiv padec na Col de la Loze med dirko po Franciji leta 2025. Brutalen spust – eden najstrmejših in najbolj mučnih v Alpah – se je spremenil v nočno moro, ko je Pogačarju v ostrem ovinku zdrsnilo kolo izpod njega. Kamere so ujele grozljiv trenutek, ko je njegovo telo treščilo v asfalt, njegov obraz pa se je zvil v agoniji.
Toda kar je sledilo, je bilo še bolj čustveno. Nekdanji etapni zmagovalec dirke po Franciji in kolesarski analitik Chris Horner se je zjokal, ko je o incidentu govoril na svojem YouTube kanalu. V surovi in čustveni izpovedi je Horner povedal, da ga je pogled na Pogačarjevo trpljenje spomnil na lastne boje z bolečino, vzdržljivostjo in tanko mejo med legalnim okrevanjem in nevarno odvisnostjo.
»Ta bolečina … je kot pekel,« je dejal Horner s tresočim glasom. »Točno vem, kaj čuti. Sam sem doživel nekaj takega – dirkal sem na Vuelti po Španiji, medtem ko sem se zanašal na lajšanje bolečin, da bi ostal na kolesu. Legalno je, a je grozljivo. Lahko bi vse uničilo.«
Horner se je spominjal, kako je med svojo kampanjo na Vuelti leta 2013, ki jo je čudežno zmagal pri 41 letih, jemal predpisana zdravila za zdravljenje mučnega tendinitisa. »Fizično te otrpne, čustveno pa ne,« je dejal. »Ko sem videl Tadeja ležati tam in jokati, sem pomislil: ‘Bog, prosim, naj bo v redu.’«
Po poročilih s kraja dogodka Pogačar ni hotel odstopiti od dirke kljub globokim odrgninam, podplutbi kolka in delno izpahu rame. Zdravniki ekipe UAE Emirates so mu priskočili na pomoč, medtem ko so navijači po vsem svetu v osupli tišini opazovali dogajanje. Nekaj minut kasneje so ga videli, kako se je poskušal znova usesti na kolo, trepetajoč, a odločen, da bo etapo končal.
Vendar pa se je to, kar se je začelo kot demonstracija poguma, kmalu spremenilo v temnejši obrat. V nekaj urah so se po spletu začele širiti govorice – trditve, da je Pogačar med dirko morda uporabljal napredne snovi za lajšanje bolečin. Čeprav je ekipa odločno zanikala kakršno koli kršitev, so se ugibanja okrepila, potem ko so zdravniški posnetki pokazali, da je takoj prejel injekcije in nadaljeval vožnjo v vidni agoniji.
Mednarodna kolesarska zveza (UCI) je hitro napovedala notranji pregled, ne kot primer dopinga, temveč kot “rutinski proceduralni pregled”, da bi zagotovili, da so vsa uporabljena zdravila v dovoljenih mejah. Kljub temu je novica sprožila burno razpravo na kolesarskih forumih in platformah družbenih medijev.
Horner je na svojem kanalu ponovno pozval navijače, naj ne sklepajo prehitro.
“Ljudje ne razumejo, kaj je potrebno, da se Grand Tour konča s takšno poškodbo,” je dejal. »Med jemanjem prepovedanih snovi in uporabo dovoljenega je ogromno razliko, samo da bi ostali v formi. Vendar je to nevaren naklon. Ko si enkrat odvisen od protibolečinskih zdravil, se med telesom in umom začne zamegliti meja.«
Medtem ko se je preiskava odvijala, je Pogačar javno molčal, a so ga govorice mejno pretresle. Bližnji prijatelji so povedali, da nesreča ni le razbila njegovega telesa, ampak je ranila tudi njegovega duha. Neki vir je razkril: »Počutil se je izdanega. Dal je vse, da je ostal v dirki, zdaj pa ljudje dvomijo v njegovo integriteto.«
Kljub poškodbam je slovenski zvezdnik nekaj dni pozneje na ciljni črti prejel stoječe ovacije, ovit v povoje in vidno šepajoč. Njegova odpornost je mnoge spomnila na surov človeški boj za elitnim športom – areno, kjer pogosto sobivata slava in trpljenje.
Chris Horner je to najbolje povzel v svojem solznem zaključku:
»Kolesarjenje ni samo o vatih in zmagah. Gre za bolečino, srce in voljo, da nadaljuješ, ko vsaka celica v tvojem telesu kriči, da se moraš ustaviti. To sem videl pri Tadeju. To je znak pravega prvaka – tudi ko te svet narobe razume.«
Ko se prah polega in Pogačar začne okrevati, je incident ponovno sprožil širši pogovor o mejah vzdržljivosti, etiki obvladovanja bolečine in čustveni ceni lovljenja popolnosti.
Za mnoge ostaja ena sama srhljiva podoba: Tadej Pogačar, s krvavim obrazom in očmi, ki gorijo od bolečine, se noče predati na Col de la Loze – opomnik, da so tudi legende predvsem ljudje.
