V trenutku, ki se je dotaknil src kolesarskih navdušencev po vsem svetu, sta slovenska kolesarska senzacija Tadej Pogačar in njegova dolgoletna partnerica Urška Žigart prekinila molk in izrazila čustveno in iskreno hvaležnost podpornikom, ki so jima stali ob strani v obdobju, ki ga opisujeta kot »najbolj zahtevno obdobje najinega življenja«.
V kolesarski skupnosti so se mesece tiho širile govorice o težavah para, čeprav sta se oba odločila, da podrobnosti ne bosta razkrivala. Zdaj se je par v odkriti skupni izjavi, deljeni prek družbenih omrežij, končno odprl – ne da bi se ukvarjal z bolečino, ampak da bi priznal ljubezen in spodbudo, ki sta ju po besedah gnali naprej.
»Brez vaju ne bi zmogli,« je Pogačar začel sporočilo, njegove besede pa je spremljala fotografija, na kateri se držita za roke, vidno ganjena. »Bili so dnevi, ko se je zdelo, kot da se svet okoli nas podira, a vsako pismo, vsako sporočilo, vsak vzklik ob cesti nas je spominjal, da nismo sami. Za to smo vam za vedno hvaležni.«
Urška, sama profesionalna kolesarka in nekdo, ki je že dolgo tih, a stalen vir moči za Tadeja, je dodala svoje solzno sporočilo: »Težko je razložiti, koliko nam je vaša prijaznost pomenila v naših najtemnejših dneh. Včasih, tudi ko si profesionalni športnik, pozabiš, da se smeš zanesti na druge. Vsi ste postali naša družina, ko smo jo najbolj potrebovali.«
Čeprav nobeden od njiju ni podrobno razložil narave njunih osebnih težav, tisti, ki so blizu para, namigujejo, da je bila kombinacija močnih poklicnih pritiskov, poškodb in osebnih neuspehov tista, ki je preizkusila njuno odpornost. Vendar sta tudi v stiski našla tolažbo v neomajni zvestobi navijačev – od ročno napisanih pisem, ki so prihajala na njun dom v Sloveniji, do neznancev, ki so med dirkami vzklikali njuna imena, samo da bi ju spomnili, da sta ljubljena.
Kolesarski svet se je odzval z valom topline, saj so podporniki in sokolesarji njihovo objavo zasuli s sporočili solidarnosti. Mnogi so pripomnili, kako osvežujoče je bilo videti dva znana športnika, ki nista le praznovala zmag, ampak sta odkrito priznala ljudi, ki so jima pomagali prebroditi poraze in težave.
Ko sta par gledala v prihodnost, sta jasno povedala, da svoje poti ne vidita kot eno individualnih zmag, temveč kot skupno zgodbo med njima in njunimi podporniki. »Dresi in pokali so simboli,« je dejal Pogačar, »toda prave zmage so v vezi, ki smo jih sklenili z ljudmi, ki verjamejo v nas. Dali ste nam moč, ko smo se počutili prazne. Spomnili ste nas, zakaj se borimo, zakaj kolesarimo in zakaj sanjamo.«
V svojih zaključnih besedah je Urška pustila sporočilo, ki je odmevalo daleč preko meja kolesarskega sveta: »Če smo se česa naučili, je to, da je ljubezen – v vseh njenih oblikah – največja sila na zemlji. In vsi ste nam to ljubezen dali, ko smo jo najbolj potrebovali. Hvala, ker ste naju podpirali. Obljubljamo, da bomo to isto luč nosili naprej.«
Za navijače je to opomnik, da za vsakim odrom, vsako medaljo in vsakim dresom stojijo resnični ljudje s resničnimi bitkami – in da včasih najglasnejše navijanje ni za zmago, ampak za preživetje.
