Sezona 2026 mi je prinesla peto zmago na Dirki po Franciji – uresničitev sanj, ki se je ponovno zgodila na francoskih cestah. A prinesla je tudi padce, bolečine in prezgodnje konce za oba. V težkih dneh in med dolgotrajnim okrevanjem je bila ena oseba vedno ob meni in z mano delila tako vzpone kot padce.
Ta oseba je moja zaročenka, prav tako poklicna kolesarka **Urška Žigart**.
Brez nje ne bi mogel početi tega, kar počnem.
Že sem rekel in bom še naprej ponavljal: je v neverjetno oporo, bolj kot lahko sploh izrazim. Olajša mi življenje, tako na kolesu kot zunaj njega. Ko je pritisk velik, ko so treningi neskončni, ko rezultati niso takšni, kot si želiš, je preprosto tam. Prisotna. Stabilna. Razumevajoča na način, kot ga premore le nekdo, ki se tudi sam ukvarja s kolesarstvom.
Letošnje leto je to razumevanje preizkušalo bolj kot večina drugih.
Po Touru se je zdelo, da je vse mogoče. Nato je prišla Vuelta. Huda nesreča mi je pustila zlomljeno ključnico, zlomljeno vretence in pretres možganov. Moja sezona se je nenadoma končala. Sledila je operacija. Začela se je dolga pot okrevanja. Hkrati je svoje težko poglavje pisala tudi Urška. Junija si je na Dirki po Švici zlomila čeljust. Septembra pa še enkrat, na dirki Faun Tour. Dva huda udarca, zaradi katerih je morala izpustiti svetovno prvenstvo in domače evropsko prvenstvo, ki se ju je tako zelo veselila.
Znašla sva se na isti strani ograj – ne na dirkah, temveč v procesu okrevanja, medsebojne podpore in čakanja.
Ko je padla v Švici, sem odšel v bolnišnico. Od mojega padca dalje pa je bila ona tista, ki mi je stala ob strani na vsakem koraku. Kadar sva lahko, sva trenirala skupaj. Kadar nisva mogla, sva skupaj spremljala dirke. Na dirki Tour de France Femmes sem ob cesti v Nici stal kot vsak drug navijač, oblečen v majico z njeno podobo, ki so mi jo podarili, in se smejal, ko me je snemalna ekipa obravnavala zgolj kot »Uršinega fanta«. Bil je eden najprijetnejših intervjujev v moji karieri. Tokrat ni bilo pritiska. Tam sem bil preprosto zanjo.
Pozneje, ko je evropsko prvenstvo potekalo v Sloveniji, sva skupaj prevozila traso in stala med navijači. Nisva tekmovala, a sva bila vseeno prisotna. Še vedno sva bila del vsega tega.
Kolesarstvo je polno trenutkov, ki so od zunaj videti bleščeči. Zmagovalni odri. Rumena majica. Slavja. Ljudje pa ne vidijo vedno tihega dela, ki te trenutke omogoča – zgodnjih juter, odrekanj, dni, ko telo preprosto noče sodelovati. V takšnih trenutkih vse spremeni dejstvo, da imaš ob sebi nekoga, ki te resnično razume.
Urška je šampionka sama po sebi. Borila se je za vsak rezultat, gradila svojo kariero in nikoli ni zahtevala, da jo opredeljujejo prek moje. Ko jo ljudje včasih zreducirajo na »Pogačarjevo zaročenko«, odgovori s tiho močjo nekoga, ki preprosto vztraja na kolesu. To spoštujem bolj, kot lahko izrazim z besedami.
Medtem ko oba zremo v leto 2027, mi kolo spet postaja domače. Telo se celi. Želja je še vedno tu. In tu je tudi ona – oseba, ki je stala za vsako zmago, vsakim težkim dnem in vsakim tihim obdobjem okrevanja.
Štejem se za srečnega človeka.
