Na cestah, ki so ga naredile za najbolj celovitega kolesarja svoje generacije, se Tadeja Pogačarja meri v sekundah in etapnih zmagah. V Komendi, majhnem mestu severno od Ljubljane, kjer je odraščal, je mera drugačna. Tam njegova starša, Marjeta in Mirko, dneve preživljata z vodenjem fundacije, ki nosi njegovo ime in je namenjena predvsem ljudem, ki se spopadajo z rakom, ter družinam, ki jih je prizadela katastrofa.
Delo je daleč od Toura, spomenikov in mavrične majice. To je stran Pogačarja, ki se skoraj nikoli ne pojavi v poročilu o dirki.
### Družinska pisarna, ne propagandna
Fundacija Tadeja Pogačarja ima sedež v Klancu v občini Komenda. Pogačar jo je ustanovil po katastrofalnih poplavah, ki so leta 2023 prizadele Slovenijo. Prvi impulz je bil praktičen: pomagati gospodinjstvom, ki so izgubila domove in preživetje. Marjeta je povedala, da je fundacija v prvem valu pomagala 17 družinam.
Dnevnega vodenja ni zadržal zase. Kot je dejal Mirko, je Tadej fundacijo predal ljudem, ki jim zaupa, in to je pomenilo družino. Marjeta, nekdanja učiteljica francoščine, in Mirko, ki je vodil tovarno stolov, sta oba zapustila službi, da bi se osredotočila nanjo. V upravnem odboru sedita z odvetnikom Andrejem Brezavščkom in z Janijem Žigartom, očetom Tadejeve zaročenke, kolesarke Urške Žigart. Mirko je bil odkrit glede suma, ki včasih spremlja znano ime v dobrodelnost: nekateri predpostavljajo, da struktura obstaja zaradi davčnih razlogov. Družinski odgovor je bil transparentnost, pravni nadzor in javni zapis, kam gre denar.
Osebna nit je starejša od poplav. Urška je leta 2022 izgubila mamo zaradi raka. Pogačar je dejal, da ga je ta izguba skupaj z Urško prvič usmerila k fundaciji, osredotočeni na ljudi s to boleznijo. Zgodnji poskus ustanovitve v Kaliforniji je zamrl, ker je bil preveč oddaljen od življenj, do katerih sta želela seči. Ideja pa ni. Po poplavah se je oblikovala slovenska fundacija, oskrba raka pa je postala eden njenih osrednjih namenov poleg pomoči ob katastrofah.
Pogačar je impulz razložil preprosto. Kolesarstvo mu je v nekaj letih prineslo veliko denarja, več, kot si je kot deček kdaj predstavljal, in dejal je, da se z njim ne počuti povsem prijetno. Družina ga je, kot je povedal, vedno učila deliti srečo in pomagati ljudem v stiski. To so vrednote, na katerih temelji fundacija.
Delo na področju raka ima lokalni obraz. Fundacija sodeluje z Junaki 3. nadstropja, slovenskim društvom, ki že dolgo podpira otroke z rakom in njihove družine. Ime se nanaša na oddelek za otroško hematologijo in onkologijo v ljubljanski univerzitetni otroški bolnišnici.
15. februarja 2025, na mednarodni dan raka pri otrocih, je fundacija temu oddelku dostavila dve notranji rehabilitacijski kolesi, vredni približno 9.000 €. Stroje je mogoče pripeljati v otroško sobo, tako da se lahko pacienti, ki ne morejo zapustiti postelj, še vedno gibajo. Osebje je povedalo, da bodo kolesa pomagala ohraniti mobilnost in moč med zdravljenjem. Mirko, ki ju je predal, je otroke označil za prave junake in dejal, da upa, da bo oprema skrajšala pot nazaj v običajno otroštvo.
Bili so tudi posamični primeri. Fundacija je zbrala 50.000 € za Matica, dečka, ki se bori z redko genetsko boleznijo. Usmerjala je tudi denar v zdravljenje v tujini, ko domača oskrba ni zadoščala.
Največja posamična gesta doslej je izobraževalna. Za šolsko leto 2025/26 je fundacija odprla razpis za štipendije za učence in študente, ki so imeli raka ali so še v zdravljenju. Načrtovanih je bilo deset nagrad. Prispelo je 35 popolnih vlog, vse upravičene. Pogačar je prebral pisma in dejal, da bi bilo težko komurkoli reči ne. Vsak prijavitelj je prejel štipendijo.
Marjeta je sedela v tričlanski komisiji, ki je brala spise. V nagovoru prejemnikom se jim je zahvalila, da so fundaciji zaupali svoje zgodbe, in jim povedala, da njihova pisma nosijo geslo njenega sina: nikoli ne odnehaj in nikoli se ne vdaš. Skoraj polovica štipendistov se usposablja za delo v zdravstvu, izobraževanju ali oskrbi. Mnogi so napisali, da želijo kasneje pomagati še nekomu skozi isti boj. Ena izmed njih, Manca, je povedala, da ji je gledanje Pogačarja, kako ure in ure meli na televiziji med njenimi lastnimi dolgimi hospitalizacijami, dalo razlog, da ne neha.
Denar za te štipendije je v veliki meri prišel iz prvega Pogi Challengea, dobrodelne vožnje iz Klanca v hribe oktobra 2025. Dražbe podpisanih majic, čelade in Colnaga, donacija Banke Sparkasse ter prostovoljni prispevki 1.189 kolesarjev iz 36 držav so fundaciji prinesli 94.649 € za delo na področju raka in okrevanja. Do marca 2026 je Pogačar lahko povedal, da sta fundacija, njeni dogodki, sponzorji in širša javnost v dveh letih zbrali in razdelili več kot 200.000 €: štipendije, medicinsko opremo, zdravljenje redkih bolezni in pomoč po naravnih nesrečah.
Naloga pomoči ob katastrofah ni utihnila. Po junijski nevihti je fundacija občini Komenda namenila več kot 100.000 € za popravilo škode. Poplave, nevihte in bolezen so na istem seznamu: nenadni udarci, ki jih družina ne more prenesti sama.
###
Nič od tega ne spremeni športnega rekorda. Pogačar ostaja kolesar, ki lahko v isti sezoni osvoji Grand Tour in spomenik, in ki je tudi blizu vrha govoril o želji po življenju, ki ni le kolesarstvo. Starša sta povedala, da ju ta želja ni presenetila. Kar jima je pomembno, je Marjeta dejala, da dela, kar ljubi. Zmage so dobrodošle. Niso pogoj.
Fundacija je druga polovica tistega stavka. Po merilih globalnega športa je majhna, ukoreninjena v eni občini in jo vodita starša, ki sta se odpovedala običajnima službama, da bi računi ostali pošteni. Njena spletna stran tadejpogacar.org navaja iste cilje, ki jih družina ponavlja v intervjujih: pomoč po katastrofah, podpora bolnim otrokom in še posebej tistim z rakom ter javni opomin, da solidarnost ni slogan.
V Sloveniji je to zgodba, ki stoji poleg palmarèsa. Šampion je še vedno deček iz Komende. Poslanstvo, ki ga zanj zdaj nosita starša, je preprosto poskrbeti, da se del sreče vrne nazaj.
