Ljubljana – V torek je slovensko kolesarstvo nekaj ur živelo v dveh vzporednih svetovnih realnostih.
Na enem zaslonu: Tadej Pogačar, petkratni zmagovalec Dirke po Franciji in aktualni evropski prvak, s podaljšano pogodbo do leta 2032, a s sezono, ki je bila uradno zaključena po padcu na Dirki po Španiji (Vuelta). Pretres možganov. Premaknjen zlom leve ključnice. Stabilen zlom vretenca C7. Operacija v Barceloni. Rehabilitacija v Monaku. Brez nastopa na svetovnem prvenstvu v Montrealu. Brez Dirke po Lombardiji. Brez dirkanja do leta 2027.
Na drugem: začasna štartna lista za moško elitno cestno dirko na evropskem prvenstvu UEC – domačem prvenstvu, na katerem bi moral 4. oktobra braniti naslov na trasi med Ljubljano in Šenčurjem. Tam, med slovenskimi imeni, kot so Primož Roglič, Matej Mohorič in Jan Tratnik, je bilo zapisano tudi ime, ki ga tam ne bi smelo biti. Pogačar. 🇸🇮
Ni šlo za vrnitev. Šlo je za trk uradne dokumentacije z zgodbo, za katero je javnost že verjela, da je zaključena.
Evropsko prvenstvo leta 2026 je bilo zanj vedno nekaj osebnega. Oktobra lani je v regiji Drôme-Ardèche s 75-kilometrsko solo vožnjo osvojil naslov, ki mu je še manjkal, in se nato pošalil, da zmaga »ni bila ravno dominantna«, čeprav ga je Remco Evenepoel lovil vse do ciljne črte. Organizacijo naslednje izvedbe je dobila Slovenija. Ljubljana. Domače ceste. Priložnost, da obleče majico evropskega prvaka na ulicah, kjer so njegovo ime že dobro poznali.
Nato je sledila 8. etapa Vuelte. Vodilni na dirki. Padec čez krmilo. Peš do reševalnega vozila. 5. septembra je ekipa UAE Team Emirates uradno sporočila: letos ne bo več dirkal. »To ni način, na katerega sem želel končati sezono,« je dejal Pogačar. »Trenutno je najpomembneje, da si ustrezno opomorem in telesu namenim potreben čas.« Zdravniška služba se je strinjala, da hitenje z vrnitvijo ne bi prineslo koristi. Mavrična majica bo morala počakati. Evropska majica bo morala počakati. Peta zaporedna zmaga na Lombardiji bo morala počakati.
To je bil konec zgodbe. Vse do trenutka, ko se je pojavila štartna lista. Nacionalne zveze prijave za prvenstva oddajajo po koledarju, ne na podlagi zdravniških izvidov. Slovenska zveza je Pogačarja kot branilca naslova prijavila že dolgo pred padcem na Vuelti. Ko sta UEC in partner za merjenje časa objavila prvo javno štartno listo, njegovo ime še ni bilo umaknjeno. V športu, ki živi od štartnih list tako kot nogomet od seznamov ekip, je bila sama navzočnost imena dovolj. Posnetki zaslona so se širili hitreje kot popravek.
Pojasnilo ekipe UAE, ko je končno prispelo, je bilo bolj birokratsko kot romantično. Kolesar ne bo nastopil. Prijava ni bila umaknjena pravočasno pred prvo javno objavo. Ne bo naknadne zdravniške potrditve, ne skrivnih treningov na trenažerju, ne klavzule v slogu »če se bo v petek dobro počutil«. Sezona je končana. Ime v dokumentu PDF je bilo le še odmev prvotnega načrta.
To pa ni preprečilo ljudem, da bi zadevo razumeli tako, kot narodi običajno dojemajo svoje prvake.
Pogačar je star 27 let. S petimi zmagami na Touru je že izenačil dosežke kolesarjev, kot so Anquetil, Hinault, Induráin in Merckx. Ima zmago na Giru. Nima pa zmage na Vuelti. Ima dva naslova svetovnega in enega evropskega prvaka. Ima pet zmag na dirki po Lombardiji. Ima pogodbo, ki velja še v naslednje desetletje. Tisto, česar to jesen nima, pa je kolesarska dirka.
Zaradi seznama je bila njegova odsotnost še bolj očitna. Domače evropsko prvenstvo brez domačega evropskega prvaka je že samo po sebi nenavaden dogodek. Še bolj nenavadna pa je štartna lista, ki daje vtis, da si bo morda vseeno pripel štartno številko. Navijači v Ljubljani bodo kljub temu napolnili prostor ob ograjah. Roglič bo še vedno najizkušenejši slovenski kolesar na cesti. Evenepoel bo na papirju še vedno veljal za favorita. Dirka bo še vedno dolga 196 kilometrov in bo vključevala več kot 2500 višinskih metrov vzponov. A nič od tega ni enako prizoru, v katerem Pogačar napade 75 kilometrov pred ciljem na cestah, ki jih je spoznal že kot mladinec.
Kolesarstvo je vajeno tovrstnih »duhov«. Kolesarji se na štartnih listah pojavljajo tudi potem, ko so že odšli domov. Zveze pozabijo izbrisati ime. Podjetja za merjenje časa objavijo tisto, kar so prejela. Za nekaj ur internetni prostor administrativni zamudi pripisuje pomen nepričakovanega preobrata. Nato ekipa objavi izjavo, ime izgine z naslednje različice seznama in zgodba postane to, kar je bila ves čas: prvak, ki izpušča teden, v katerem bi moral kraljevati.
Pogačar bo dogajanje spremljal iz Monaka, od doma ali iz katerega koli mirnega kotička, kamor se človek zateče, ko se njegova sezona konča z vratno opornico in uspešno operacijo. Na startu v Šenčurju ga ne bo. Seznam, ki je kazal drugače, je bil le opomnik na koledar, kakršen je veljal pred padcem – in na to, kako hitro lahko ime preživi sezono.
Evropsko prvenstvo bo dobilo novega prvaka. Slovenija bo gostila dirko na domačih cestah. Startna lista bo posodobljena. Hipotetična možnost, ki je tlela le eno popoldne – da bi se Pogačar morda vseeno pojavil, si pripel številko in poskusil – nikoli ni bila del načrta. Šlo je zgolj za ime, ki še ni bilo izbrisano.
