Pravkar je pricurljal 47-sekundni glasovni zapis, ki ni bil namenjen zapustiti ekipnega avtobusa – in kolesarski svet ni v redu.
Posnetek, ki ga je pozno sinoči delil anonimni uporabnik, ki trdi, da je blizu osebja ekipe ZAE Emirates, ujame Tadeja Pogačarja, ki tiho govori na zadnjem sedežu ekipnega avtobusa po brutalni gorski etapi. V njegovem glasu je slišati izčrpanost, mehak slovenski naglas in nekaj veliko močnejšega, kar je popolnoma pretreslo internet: čista, nefiltrirana ljubezen do ljudi, ki ga spremljajo.
»Vidim te,« reče, sprva skoraj šepetajoč. »Zastave, znake, tiste, ki čakajo ure in ure, samo da za tri sekunde zakričijo moje ime. Misliš, da ne opazim … ampak opazim. Vsakič. Ko so moje noge prazne in moja glava glasna, te iščem. Zaradi tebe se bolečina zdi manjša.«
Nastane kratek premor. Nekdo v ozadju zakašlja. Nato se Pogačar tiho zasmeji, z istim lahkotnim smehom, ki so ga navijači slišali stokrat v intervjujih ob zmagah.
»Ljudje me sprašujejo, zakaj kar naprej napadam, ko že imam dres. Preprosto je. Ker ste prišli tako daleč. Nekateri ste potovali čez države. Nekateri ste stali v dežju. Nekateri ste pripeljali svoje otroke in jim rekli: ‘To je ta prava.’ Najmanj, kar lahko storim, je, da vam pričaram predstavo. Tudi ko boli. Še posebej, ko boli.«
Za trenutek utihne. Ko spet spregovori, je njegov glas nižji.
»Ne tekmujem samo za rumeno majico ali rekorde. Tekmujem, ker ko prečkam črto in vidim, da izgubljate razum … se spomnim, zakaj sem začel. Torej hvala. Res. Hvala.«
Sporočilo se konča z nežnim zvokom, ko odloži telefon na mizo.
V nekaj minutah po razkritju informacij so se družbena omrežja spremenila v čustveno poplavo. Navijači so začeli objavljati posnetke zaslona prepisa poleg fotografij sebe s prejšnjih dirk – stojijo na pobočjih gora, držijo kartonske znake, čakajo v predorih, jokajo ob cesti. Nekateri so preprosto zapisali: »Za tega človeka bi se peljal skozi zid.« Drugi so priznali, da so poslušali glasovno sporočilo in se niso mogli nehati jokati.
Celo navijači tekmecev so se trudili ostati cinični. Eden priljubljenih kolesarskih računov je to povzel v eni sami objavi: »Lahko sovražiš prevlado. Lahko se prepiraš o taktiki. Ampak ne moreš sovražiti prvaka, ki še vedno tako govori o navijačih.«
Ekipa UAE Team Emirates ni komentirala. Pogačar sam je zaenkrat molčal, čeprav je danes prej objavil preprosto črno-belo fotografijo polne ceste brez podnapisa.
Tokrat se pogovor o najbolj dominantnem kolesarju svoje generacije ne vrti okoli vati, tekmecev ali rekordov. Gre za tih trenutek na ekipnem avtobusu, kjer je najmočnejši moški v pelotonu priznal, da mu ljudje ob cesti še vedno pomenijo vse.
In Pogijeva vojska to čuti vsako sekundo.
