Tadej Pogačar je bil leta svetu znan kot nasmejani kolesarski fenomen – kolesar, ki z lahkoto osvaja gore, se smeji pritiskom in uspeh nosi tako lahkotno kot svoje rumene drese. Toda za zmagami, šampanjcem in fotografijami na stopničkah je bila tišina, ki jo je nosil sam. Zdaj je Pogačar prvič spregovoril o uničujoči družinski tragediji, ki je spremenila njegovo življenje na načine, kot jih nobena dirka ne bi mogla.
V čustvenem razkritju, ki je osupnilo navijače, je slovenski prvak priznal, da ga je izguba zadela v trenutku, ko je svet pričakoval, da bo v svoji najmočnejši formi. »Ta izguba me bo preganjala za vedno,« je tiho priznal, besede pa so bile polne bolečine, ki je leta zmagovanja ne bi mogla izbrisati. Ni bila le žalost – bila je tista vrsta izgube, ki zlomi tvoj občutek varnosti, ki spremeni tvoj pogled na dom, družino in celo nase.
Pogačar je razkril, da se je v enem najzahtevnejših obdobij svoje kariere pri ekipi UAE Team Emirates bojeval v dveh bitkah hkrati: eni na cesti in drugi v srcu. Treningi, etapne dirke in medijske obveznosti so se nadaljevali po urniku, a v sebi se je razpadal. Bili so dnevi, ko se je povzpel na kolo ne zaradi ambicij, ampak zato, ker je bil to edini način, kako je znal iti naprej.
Kar ga je najbolj bolelo, je pojasnil, je bila nemoč. Kolesarjenje je bilo vedno kraj, kjer je trud prinesel nagrado, kjer je bilo mogoče bolečino izmeriti in obvladati. Žalost je bila drugačna. Ni sledila načrtom ali spoštovala koledarjev dirk. Prihajala je v hotelske sobe pozno ponoči, v tihih trenutkih po zmagah in v telefonskih klicih, ki so ga spominjali na to, kaj mu manjka.
Pri ekipi UAE Team Emirates je sprva le malo ljudi razumelo globino tega, kar je preživljal. Pogačar je priznal, da je pogosto raje molk kot razlago, saj se je bal, da bi ga odkritje naredilo šibkega ali raztresenega. »Nisem hotel izgovorov,« je dejal. »Želel sem biti močan – za svojo družino, za svojo ekipo, za vse, ki so verjeli vame.« Toda ta moč je imela svojo ceno. Čustvena teža, je razkril, ga je skoraj zlomila.
Bili so trenutki, ko je razmišljal o popolnem odstopanju. Ne zato, ker bi izgubil ljubezen do kolesarstva, ampak zato, ker je žalost zameglila vse ostalo. Zmagovanje se mu je zdelo nenavadno. Poraz se mu je zdel neznosen. In pritisk, da mora nastopati, medtem ko žaluje v zasebnosti, je postal nepremagljiv.
Kar ga je na koncu rešilo, je povedal Pogačar, je bilo spoznanje, da se tega ni moral nositi sam. Počasi je dovolil zaupanja vrednim ljudem v ekipi, da so ga razumeli. Naslonil se je na svoje ljubljene, na tiho podporo tistih, ki so ga poznali onkraj naslovov. Kolesarjenje je spet postalo zatočišče – ne kot pobeg pred bolečino, ampak kot kraj, kjer jo je lahko predelal.
Navijači po vsem svetu so se odzvali s šokom in sočutjem. Mnogi so priznali, da si nikoli niso predstavljali globine trpljenja za njegovim mirnim vedenjem. Sporočila podpore so preplavila družbene medije, ne pa hvalila njegovih zmag, temveč spoštovala njegovo človečnost.
Danes Pogačar pravi, da je izguba še vedno z njim – in vedno bo. Spremenila je njegov pogled na uspeh, kako ceni čas z družino in kako definira moč. »Z njimi kolesarim v srcu,« je dejal. »Vsak dan.«
Tadej Pogačar je z razkritjem svoje zgodbe storil nekaj še močnejšega od zmage na še eni dirki. Svet je spomnil, da so tudi najmočnejši prvaki ljudje – in da so včasih najtežji boji tisti, ki jih nihče ne vidi.
